Pred nedavnim sem naletel na članek o predlagani direktivi EU, ki govori o reji perjadi in pravi da bo potrebna registracija vsake živali, ne glede na količino in status rejca. V praksi bi to pomenilo, da bo potrebna registracija vsake papige ali goloba, če želite, kaj pa skrbi najbolj, je to, da bo potrebna registracija vsake kokoši, tudi ene, če jo imate zato, da vam nese sveža jajca. V tem okviru govorimo o namernem in načrtnem omejevanju samooskrbe, kar pa je v času, ki ga živimo popolni absurd. Največja tragika za evropejca je ta, da je iz Bruslja takšne absurde tudi popolnoma mogoče pričakovati, sploh če vzamemo v obzir kako se je lotil sankcij proti Rusiji v vojni z Ukrajino ali če pogledamo prvi odziv na pandemijo koronavirusa. Že to sta dovolj velika razloga, da se vprašamo:
Kdo je v resnici naš sovražnik, kdo je tisti, ki nas ogroža in onemogoča?
Če so še do nedavnega svet brezpogojno dominirale ZDA in je zaradi tega določene bonitete uživala tudi EU, kot njihov vazal, pa danes gledamo popolnoma drugačno sliko.
Združenim državam nasproti stojijo hitro rastoče nacije, ki jim konkurirajo na ekonomskem in vojaškem področju. V tej igri se EU spreminja iz brezobega tigra v cucka brez gospodarja. Pri tem postaja vse bolj poteptana in osamljena, za kar se pa zdi, da Bruselj tažave še bolj poglablja, namesto lajša. Tukaj imamo prvi in poglavitni problem za evropejca danes. Ta se mora ukvarjati s svojimi politiki, kot neobogljenimi otroci. Nenehno jim mora gledati pod prste, da mu še bolj ne razsujejo že tako načetega in usihajočega okolja. Nenehno mora ostajati v pozoru, da ga z absurdi, kot je popis vse perjadi, popolnoma ne oropajo dediščine, ki bi jo naj nosila združena Evropa. To ne sme in ne bi smela biti vsakodnevna naloga državljana.
Sedaj komaj čakam argumente, ki se bodo vrstili za opravičevanje bruseljskega aparata in zadevali v polje kako je nadzor potreben zaradi varnosti ali zaradi tega, da se omeji širjenje ptičje gripe in podobno. Gre za krče, ki jih doživljajo tisti, ki se predvsem zaradi statusa ne morejo sprijazniti z novo situacijo, z novimi razmerji moči, podobno kot se to dogaja s titofili in jugonostalgiki. Vem, da izguba privilegijev boli, že sama misel, da bi se to lahko zgodila je boleča, pa vendar, dlje kot bomo odlašali, se sprenevedali in zagovarjali zgrešene prakse, hujši bo padec in birokratizacija ni znanilec razcveta.
Vsaj iz dveh vidikov je v današnjih razmerah škodljiva že sama misel na takšno direktivo. V prvi vrsti zaradi tega, ker bi izpeljava tovrstnega nadzora terjala ogromne napore in resurse iz vidika človeških virov. Govorim predvsem o veterinarskih službah. In v drugi vrsti, ker tovrstno početje stane že v prvi vrsti, kar pomeni, da ga bomo morali vsi skupaj plačati v nadaljevanju pa bi se seveda obdavčil tudi vsak kos perjadi, morda celo vsako jajce, ki bi jo pridelali za sebe. O tem je popolnoma absurdno razmišljati v situaciji v kateri smo se znašli danes. Tičimo na robu iz katerega bomo zdaj, zdaj zgrmeli v recesijo, inflacija potiska cene dobrin v nebo in policam v trgovinah grozi, da bodo zaradi žarišč in porušenih razmerij ostale prazne. V taki situaciji je edina smiselna poteza vzpodbujanje lastne pridelave hrane na vsakem koraku, ne pa njeno omejevanje, zato pravim, da je škodljiva že misel na tako direktivo in je vsaka nadaljna razprava o implementaciji takšne direktive načrtno in namerno škodovanje Evropi in evropskemu človeku. Vse nacije, ki danes konkurirajo Zahodu, so za ta preboj morale opolnomočiti posameznika, morale so mu dovoliti, da poskrbi zase in za svoje in čas je, da si evropejci vzamemo nazaj kar nam pripada z utemeljitvijo Zahodne družbe, ker je popolnoma vseeno ali shiramo med štirimi stenami, da se obvarujemo virusa ali umremo od lakote medtem ko preštevamo piščance.
