TO NI KONEC, TO JE ZAČETEK

Kot strela iz jasnega nas je zadela novica - 

epidemija je tukaj, vse je potrebno zapret, ukinejo se javni prevozi, ukine se pouk, ukine se delo. Ostanite doma.

Ni zaščitnih mask, ni razkužil, ni ventilatorjev in ni respiratorjev za zdravstvo.

Sedaj mineva mesec dni od uvedbe teh ukrepov in kot kaže, hvala Bogu, nas je najhujša epidemija obšla. Začnejo se kazat svetlejši dnevi, vsaj na zdravstvenem področju. Število okuženih je konstantno, število zasedenosti zdravstvenih kapacitet je v mejah obvladljivega, napoveduje se prvo sproščanje ukrepov in sam upam izustit stavek, ki si ga do sedaj nisem drznil.

V tem da narava zadiha medtem ko nam dih vzame, se skriva vsa ironija epidemije koronavirusa.

Slika: Mrtvaški ples - Hrastovlje (Wikipedia)

Do sedaj tega stavka nisem upal izreči, ker enostavno nisem vedel kako se bo odvijala epidemija, sedaj ko se kažejo prvi pozitivni trendi v gibanju epidemije, pa ga moram. Ne zato da zadostim ciniku v meni, ampak zato da zarišem smer tega besedila.

Hitro, zelo hitro, prav na začetku te epidemije je bilo povedano, da svet nikoli več ne bo isti po njenem koncu. Res je, ampak kakšen bo?

Vse bolj glasne so napovedi da bo zdravstveni krizi sledila ekonomska in tej celo širša družbena oz. civilizacijska, ki lahko vodi v apokalipso. Ali bo do nje prišlo? Ne, sedaj ni čas za apokalipso, sedaj je čas za renesanso.

Zagotovo nismo v zavidljivem položaju in nobenega smisla se nima slepit ali olepševat stvari. Že od samega začetka zdravstvene krize smo priča nizkim standardom civilizacije. Problematiko pomanjkanja je še dodatno poglobilo blokiranje opreme, zasegi in njene kraje. Prevladuje zakon džungle, pravilo močnejšega in s tem padajo civilizacijske norme. Razmere na področju zdravstva se počasi stabilizirajo ali pa se vsaj v prvi sili umirjajo, skozi vrata pa že prihaja ekonomska kriza, katera nedvomno sledi zdravstveni predhodnici. Za točno razsežnost te krize bomo morali še malo počakati, lahko pa že trdimo da bo od reševanja te krize odvisno to ali bo sledila še civilizacijska ali ne. Odločalo se bo torej med apokalipso in renesanso. Mislim da je človeštvo dovolj zrelo, da bosta dve krizi dovolj za prebujenje in razcvet, ne da bi se odpeljali v popolno uničenje.

Ob tem si ne smemo delati utvar, romantičnih ali utopičnih podob. Moramo se zavedat resnosti položaja. Nikakor ne pride več v poštev prepričanje da bo nekdo drug poskrbel za nas. Prepričanje, ki smo se ga tako navadili, ki smo se mu prepustili v upravljanje in ki nas je pripeljalo v okoliščine v katerih smo se znašli. Konec je z navideznim reševanjem težav s tem da jo bo že rešil nekdo drug, da bi jo moral rešit nekdo drug. Ni več čas za to kaj lahko družba stori zate, kaj bi morala zate storiti država, ampak je čas za tisto kar lahko ti storiš za družbo.

Zdravstvena kriza nam je dober uvod v odgovornost, v to da smo odgovorni zase in drug drugemu, zato je potreben premislek tam kjer se družba začne. Pri posamezniku. Če se bo ta premislek zgodil preden nas bo v njega prisilila realnost, bo svet lepši. Takšen premislek nas vodi v razcvet novega sveta preden nas bi zadelo upostošenje starega. 

Slika: Creation of Adam - Michelangelo (Wikipedia)

To je renesansa. Svet v katerem živi človek skladen s svojim telesom, umom in dušo. Stojimo na točki, ki zahteva preporod in nobene možnosti ni da ga zavrnemo. Koliko balasta je v zadnjih tednih zapustilo naša življenja? Koliko stvari se je izkazalo za nepotrebne?

Ugotovili smo da lahko živimo s precej manj, kot smo si mislili, z manj kot smo pričakovali. Vračamo se k primarnim stvarem. Skrb za dom, da si priskrbimo hrano, da ostanemo zdravi. Prej nenadomestljive materialne dobrine postajajo zanemarljive in vedno bolj pomembni postajajo prej pozabljeni medsebojni odnosi. Pristni in iskreni. Živeti začenjamo bolj skromno, ampak tudi bolj polno in v sožitju. 

Pot iz krize je strmenje k temu in karkoli te od tega oddaljuje, pa naj bo iz osrednje ali alternativne smeri, je manipulacija. Vse kar potrebuješ je že ves čas tukaj, ampak je bilo spregledano. Človek čas je da se civiliziraš. Renesansa zdaj.

KDO JE IZUMIL McDonald's?

Danes ena največjih multinacionalk je nedvomno McDonald’s, ki ustvarja produkte s katerimi si zasvojen ali pa jih do obisti sovražiš, ker ti predstavljajo najbolj ogabno stvar, ki se kliče hrana v imenu kapitala. Kakorkoli, motor deluje in McDonald’s je največja veriga restavracij na svetu s prepoznavnostjo logotipa takoj za Coca-Colo. Kot je znano se v McDonald’su nabira špeh in v sedemdesetih letih obstoja je ta debel dobrih 25 milijard. Ni slabo, bi lahko rekli, da smo malo nastopaški, pa vendar, kdo je pravzaprav izumil McDonald’s?

Običajni ljudje, bi bili prepričani, da je to nek Ronald ali nekaj podobnega, pa ni čisto tako. Za začetnika veljata brata Dick in Mac McDonald, ki sta popolnoma preuredila branžo. Govorimo o petdesetih letih, ko si bili popularni drive-ini. Restavracije v katere si se pripeljal z avtomobilom in od tam oddal naročilo, potem pa dobil svoj obrok na okno avtomobila. Servis je bil počasen in slab, zato sta brata prišla na idejo, da morata pridobiti konkurenčno prednost, tako, da ga popolnoma preuredita. 

Iznašla sta način, da preneseta tekoči trak v prehrambeno industrijo. Tako kot je začetnik serijske avtomobilske industrije, Henry Ford, uporabil tekoči trak, ki je omogočal hitrejšo linijsko izdelavo in tako množično produkcijo, sta brata McDonald uspešno prenesla modificiran model v prehrambeno industrijo. Kot začetnika nista imela na voljo potrebne infrastrukture, zato sta jo morala iznajti sama in naročiti njeno izdelavo po njunih potrebah. Kakorkoli, o uspešnosti njunega modela je pričala vrsta pred njuno restavracijo in neverjetno hiter servis.

S tem si lahko razlagamo nastanek McDonaldsa, ampak ob njuni stojnici in borem poskusu franšizne širitve ne moremo govoriti o nobeni korporaciji. Potencial, ki ga je ponujal nov model je opazil in izkoristil Ray Kroc. Poslovnež, ki se je pridružil bratoma McDonald, postavil prvo restavracijo z znamenitimi loki in uspešno razširil franšizo. Tako lahko govorimo o neki organski rasti podjetja, pa vendar nisem zastonj postavil vprašanja Kdo je izumil McDonald’s?

Ray Kroc je še istega leta, kot se je podjetju pridružil od bratov odkupil ves model skupaj z imenom. Tako brata Dick in Mac nista smela več uporabljati svojega priimka na tabli svoje restavracije, ker je sedaj ime pripadalo korporaciji McDonald’s. Razen pritlehnega podjetništva, v vsem skupaj ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi novi lastnik in ustanovitelja tako močno razlikovali v filozofiji podjetja.

Dick in Mac McDonald sta kljub hitri pripravi in produkciji tekočega traka zahtevala neizpodbitno kvaliteto izdelka. Od osnovnih sestavin do priprave in nista odstopala od začrtane poti. Ray Kroc je bil usmerjen bolj kapitalsko in je iskal priložnosti v nižanju stroškov na račun kvalitete. Nikakor ni to odigralo ključne vloge pri prevzemu podjetja, vsekakor pa v nadaljnjem razvoju korporacija in danes gledamo McDonald’s, ki si ga je zamislil Ray Kroc.

Ironično, kako se stvar obrne. Danes zremo v korporacijo, ki je sinonim za nezdravo prehrano, čeprav sta bila njena začetnika in po katerima je poimenovana, striktna zagovornika kvalitete. Imela sta odlično idejo, ki sta jo do neke mere tudi realizirala, ampak nista imela dovolj vizije, zato se je pojavil nekdo, ki jo je znal izkoristit in razširiti do vseh potencialov. 

Zame je izumitelj McDonald’sa nedvomno Ray Kroc, ker brez njega ne bi gledali korporacije, ki stoji danes. Mogoče mi lahko oporekate, da brez bratov McDonald’s, Kroc ne bi imel česa za razširit, ampak zagotovo bi se pojavil nekdo drug, ki bi zgrabil priložnost in danes bi zrli v popolnoma enako stvar z drugačnim imenom, zato naj zaključim s stavkom, ki sem ga izrekel že mnogokrat in ga polagam v misli vsem, ki iščejo priložnost. Dokler nimaš ideje je ta 100% tvojega uspeha, kakorhitro jo dobiš ostane le 1%.

LEVJESRČNI KATALONCI

V moji dnevni sobi stoji televizija. Čeprav je tam bolj za brisanje prahu iz nje, se še vedno znajde daljinec v moji roki. No, tam na kakšna dva meseca si prižgem program in potem bolj gledam česa ne bom gledal, kot dejansko ostanem na enem kanalu. Pa saj smo menda vsi moški isti, a ne? 

Tokrat sem naletel na eno najbolj razburljivih nogometnih tekem v zgodovini in če sedaj že vsi vemo kaj je uspelo Barceloni proti PSG-ju, se verjetno takrat nobenemu še sanjalo ni, niti najbolj zagretim navijačem kataloncev. Ker me zanima predvsem znanje, ki ga iščem povsod, tudi na  tako patetičnem mestu, kot je televizija, ga dobim še na nogometni tekmi. Ne vem koliko vloge je pri zmagi Barcelone odigrala sreča ali pristranski sodniki, ker enostavno nisem toliko seznanjen s podrobnim poznavanjem nogometa, ampak danes bom povedal zakaj je po mojem mnenju zmagalo moštvo iz Katalonije. Povedal bom tisto, kar sem videl, se naučil in za kar sem mnenja, da se lahko od njih nauči vsak, predvsem tisti, ki išče priložnost na svoji podjetniški poti.

Mogoče se je v zadnem času malo zabrisala prisotnost tega, da je podjetništvo izjemno težavna in riskantna pot. Verjetno predvsem zaradi tega, ker ga obdajajo samo uspešne ali več kot uspešne zgodbe, o polomih pa se ne govori oziroma nikogar ne zanimajo. Prvič si nihče ne želi biti tam, drugič pa so bolj atraktivne neverjetno srečne zgodbe uspešnih podjetnikov. Dejstvo je, da propad ne sme biti dolgoročna okoliščina, niti ni izvedljiva, ker slej kot prej izčrpa vsa sredstva, da bi stvar delovala, je pa tudi neizogljiva. Vedno se pojavijo obdobja ko se stvari obrnejo v negativno rast, ko letalo obrne proti tlem in drevesa postajajo vedno večja. Vedno večja in to prehitro. Znajdemo se v obupnem stanju in kaj v njem odloča?

Sposobnost preživetja.

Razlog, da danes pišem o nogometni tekmi je ravno to, da je popolnoma primerjljiva s tistim, ko podjetje tone. Znajdemo se v položaju preživi ali umri. Tako kot na nogometni zelenici, nas začnejo zapuščati simpatizerji, stranke, še celo ključne stranke ostajajo v dvomu in potem nam ostane samo še upanje, da se stvari postavijo na svoje mesto. 

Upanje se lahko odvija na dva načina. Lahko se postavimo v pozicijo in upamo da se bodo stvari uredile, nekako že, od tretje sile ali pa upamo, da smo dovolj spretni, sposobni, da imamo dovolj znanja, da stvari postavimo na svoje mesto. Ravno to se mi zdi ključno za uspeh, čeprav ga ne garantira, da se postavimo v vlogo odločevalca in izberemo pravo pot upanja. Zaupanje vase in sposobnost da postavimo stvari na svoje mesto, pa čeprav nimamo niti v svojih rokah. Ob takšni situaciji, ko veš da si naredil vse kar je v tvoji moči, je tudi neuspeh bolj sprejemljiv, precej bolj, kot da te begajo vsi načini, ki jih nisi poskusil, ker si verjel, da se bodo stvari postavile na svoje mesto same od sebe.

Težko se je postavit v vlogo odločevalca, ko ti naproti stoji nasprotnikovih posmehljivih štiri nič, še težje loviti rezultat 6:1 pri 3 proti 1 in imeti na voljo dvajset minut. Sploh v profesionalnem nogometu. Najtežje od vsega pa je pozabit realne okoliščine in igrati naprej, kot da še nič ni odločeno in to je tisto kar je uspelo Barceloni. Pri delnem izzidu 5:3 in že globoko v drugem polčasu tekme so še vedno igrali, kot da je rezultat 0:0 in še ni nič odločeno. In res ni bilo nič odločeno do konca tekma, do tistega trenutka ko je sodnikova piščalka označila konec tekme. Takrat so katalonci zmagali s 6:5 in to je bistvo, ki ga želim danes deliti.

Ni pomembno kakšne so okoliščine, ni pomembno kako stvari izgledajo, pomembno je kako se odvijajo. Pomembno je kako močne so v svojem bistvo in da se za njih borimo do konca. Ni konec dokler ne zmagam in za zmago grem do zadnjega diha, do zadnje trhlice upanja, do konca, do zmage. Do takrat ne bo konec!

ENOSTAVNA MEDITACIJA

Kadarkoli se odločimo nekaj početi na novo je potrebno nekje začeti in vse se začne z nami, zato bom danes opisal prvi korak do sebe z enostavno meditacijo. Ne glede na to ali gre zato, da se z meditiranjem srečaš prvič ali pa ga prakticiraš že lep čas, je osnovna tehnika vedna uporabna.

V življenju smo nenehno podvrženi zunanjemu in notranjemu svetu, kjer večino pozornosti posvetimo prav zunanjemu, na notranjega pa vse preveč pozabljamo. Gre se zato, da nas vara nevidnost našega notranjega sveta za okolico in zato ga preveč z lahkoto požremo medtem pa pozabimo na to, da je prav od naših misli, občutkov, ki se dogajajo znotraj nas, odvisna kvaliteta našega življenja. Porušeno ravnovesje med zunajo sliko sveta in notranjim dojemanjem je razlog za nezadovoljstvo, potrtost in slabo počutje v življenju, za katerega pa razen nas samih nihče ne ve, pa tudi če bi, je popolnoma brez pomena, saj si lahko pomagamo le sami. Prvi korak je lahko prav takšna enostavna meditacija, ki koristi pri začetnem vnašanju ravnovnovesja v življenje.

Preden začnemo z meditacijo se je potrebno odločiti da bomo sedaj namenili nekaj trenutkov našemu umu in telesu, da počivata v umirjenosti. Govorim o popolnoma zavestni odločitvi, da bomo čas namenili meditaciji in se prepustili zavedanju in ozaveščanju sebe, zato je potrebno izbrati primeren prostor. Naj bo to prostor, kjer nas ne bo nihče motil, torej da ne bo nihče v njega vstopal, da v njem ni odvečnega hrupa in nas v njem ne bo zmotil telefon.

Zelo pomembno je, da nam je ob prakticiranju maditacije udobno. Gre se zato, da nas ne motijo telesni občutki nelagodja, ki so posledica fizičnega neudobja. Najboljše je sedeti v cvetu lotusa, ampak za izvajanje meditacije je najpomembnejše udobje, zato lahko tudi ležemo ali sedimo na stolo, pomembno je da nam je udobno in k temu spadajo tudi oblačila, ki naj ne bodo preozka.

Na začetku si je dobro vzeti minutko, da vzpostavimo stik z telesom in se umirimo. Najboljše je zapreti oči in usta, ter ponoviti nekaj dihov skozi nos. Uporaben pripomoček so lahko globoki duhi, če se ob njih lažje sprostimo.

Cilj meditacije je osredotočenost v našo notranjost, vstran od zunajih dejavnikov in časa, da dosežemo umirjenost, kar je lahko precej težavno. Um nam nenehno proicira slike in podobe, zato se oddaljimo od kaotične podobe zunanjega sveta s pomočjo koncentracije na dih. Bolj kot se koncentriramo na svoj dih, bolj se začnemo zavedati vsakega diha in izdiha in počasi začnemo namesto s pljuči, dihati s prepono. V kolikor je pretežko, dihamo kot običajno, samo da ostanemo kar se da sproščeni.

Nenehna koncentracija na dih je lahko naporna, zato si v mislih lahko pomagamo s štetjem vsakega diha do enajst in potem spet nazaj. Vsaka misel, ki se nam pritihotapi v um jo spustimo da zleti skozi. Ne pustimo, da nam misli preteklosti ali misli prihodnosti ujamejo koncetracijo, zato jih nežno odbijemo, oddaljimo se od vseh misli in dovolimo, da naša koncentracija postaja bolj in bolj fascinirana nad našim dihom. Našo voljo in koncentracijo uporabimo samo za osredotočenost na dih in kakorhitro nas zapeljejo misli, takoj usmerimo naše zavedanje spet na dih. Z vsakim dihom si dovolimo biti v sedanjosti, sedanjost je edini trenutek, ki obstaja in v katerem lahko raziskujemo globje nivoje našega uma in telesa.

Sedaj ko počivamo s svojim diho se počasi usmerimo v svojo notranjost, da najdemo umirjenost v umu. Kadarkoli srečaš tišino, bodi z njo, Nobenega razloga ni, da bi sedaj morale biti prisotne kakršnekoli misli. Za vse misli je dovolj časa čez dan, sedaj je trenutek za umirjenost. Čuti tišino in počitek v njej. 

Kakorhitro našo tišino zmotijo misli, se spet osredotočimo na dih in počasi pripeljemo pozornost spet na tišino.

Brez skrbi, če se po glavi podi nešteto misli. To je povsem normalno in skozi čas razvijemo sposobnost, da utišamo misli vedno bolj in bolj. Tako kot vse ostalo tudi meditacija potrebuje prakso.

Če se srečamo s fizičnim neudobjem skozi meditacijo, kar se zna zgoditi precej pogosto, naredimo vse potrebno, da smo spet v svoji coni udobja. Simpromi so lahko precej nadležni, kod spanje udov, neudobnost sklepov, pa srbenje in vse ostalo, kar si zamisli um, kakorko, samo naredi najboljše, da lahko ostaneš pri miru kolikor je mogoče skozi meditacijo in da je telo kar se da sproščeno.

Meditacijo poskušaj prakticirati enkrat dnevno, najboljše pred spanjem za 15 do 20 minut. Naj bo to poseben del dneva in ko ga osvojiš ga dodaj na urnik še zjutraj za enak čas.

Najti umirjenost s seboj je enden največjih izzivov, ki si jih lahko zamislimo, saj je za naš um popolnoma tuje, da se znajde v tišini. Kakorkoli, to zahteva vztrajno prakticiranje iz tvoje strani in potem je popolnoma mogoče.

Meditacija ima lahko izjemen pomen, ko se pozitivni učinki počivanja v tišini znajdejo v našem dnevnem življenju. V kombinaciji z vadbo postane odličen pripomoček za reduciranje stresa, zato si daj priložnost, da uživaš v novem pomenu in razumevanju sebe in stvari, ki te obdajajo. 

Meditacija je eden življenskih paradoksov v katerem je tišina vse.

ODSTRANI STRES

Svet popolne tekmovalnosti v kateri gre kolesje samo naprej do najboljši, najmočnejši, najhitrejši  hitro potopi individum človeka v stroj. Hitro se pozabi na posameznikove potrebe, kot so bližina, dotik, čustvene potrebe in na koncu se znajdemo v prenapetem stanju stresa, ki se odraža skozi depresijo. Slovenija se uvršča v samo špico po uporabi antidepresivov, pomirjeval in smo v samem vrhu samomorov.

Zadnjič sem naletel na inspirativen govor doktorice medicine, ki se je nanašal prav na to problematiko in v njem je bilo razloženo delovanje možganov na najbolj enostaven in razumljiv način. V podganji dirki življenja nenehno odlašamo s skrbjo zase, z lastnim ugodjem in lagodjem. Nenehno prelagamo lastne želje in potrebe na še malo kasneje, takoj ko uredimo samo še naslednjo stvar in potem spet samo še eno, ampak pozabljamo da so možgani živa stvar in da se vsako čustvo žalosti, vsa napetost in negativna izkustva nalagajo nepredelana v njih. 

Kolikokrat se je zgodilo da ste zboleli ravno takrat, ko ste si privoščili oddih?

Meni se je dogajalo ravno to in točno tukaj se skriva neotipljiva zanka samouničevanja. V nenehni dinamiki, ki nas podreja dirki uspeha, konstantno nalagamo vso nepredelano nesnago v naše možgane in takrat ko se končno sprostijo privre vse skupaj na plan v obliki bolezni. Gre za to da takrat resnično rehabilitiramo in zaradi ogromne količine nasičenega negativizma se vse skupaj odraža v obliki bolezenskih simptomov.

Enkrat je potrebno izstopit iz te zanke, pravzaprav glede tega niti nimamo izbire, ker bomo iz nje izstopili tako ali drugače. Saj poznate tisto o tem, da delamo celo življenje na račun zdravja, da potem pokrivamo račun za zdravje. Verjetno je jasno kot beli dan, da je takšna enačba brez pomena in je boljša izbira, da iztopimo iz zanke sami, prostovoljno z grajenjem boljšega in bolj zdravega življenjskega sloga.

Stres je posledica psihološkega odziva na situacije v katere nas pripelje življenje in je popolnoma normalen odziv. Za popolen cikel, da živimo normalno in kvalitetno življenje, se je potrebno naučiti ta stres tudi sprostiti. Najučinkovitejša metoda, ki jo lahko prakticira vsak in lahko zanjo iskoristimo praktično vsako minuto, je praznina uma. Kadarkoli se ponudi priložnost se posvetimu temu da izpraznimo um in se osredotočimo na sedanji trenutek, kar nam omogoča  meditacija o kateri si lahko več preberete tukaj. 

OSEBNA RAST- Ne kaj, ampak kako?

V veliki meri imam življenje naravnano k osebni rasti, nekaj po liniji nuje, drugi del pa ker me nenehno zanima odrivanje novih pristopov, drugačnih pogledov in pot naprej. Zadnjič sem bral članek na temo osebne rasti, očitno ogromno berem in res obožujem branje. V zadnjem obdobju sicer nisem imel priložnosti, da bi se posvetil kakšni dobri knjigi, ampak še vedno črpam svojo bralno naslado, predvsem iz člankov.

Zadnji med njimi je bil na temo osebne rasti v povezavi z duhovnimi nebulozami in ne morem si kaj, da ne bi delil svojega mnenja na dano temo. Članek je govoril predvsem o ločnici med osebno rastjo in duhovnim razvojem. Osredotočal se je na to kako danes najdemo kupico samooklicanih spiritualnih menihov, ki iščejo razsvetljenje znotraj instant duhovnih doktrin. Iz vsega skupaj je sledila izpeljava, da osebna rast nima ničesar z duhovnim razvojem, ker se gre pri enem za praktično in pri drugem za teoretično znanje. Avtor je na koncu zavrgel vse doktrine meditacije, joge in ostalega duhovnega v en koš teoretične navlake, ki nima ničesar skupnega z življenjem in osebno rastjo, ob vsem skupaj pa zgolj ponudil ne preveč posrečen prodajni govor na svoj mlin.

Tovrstno selekcioniranje se mi zdi zavajujoče in se mi zdi predvsem škoda na račun širjenje znanja. Res je, da poznam nekaj tovrstnih primerkov spiritualnih menihov, ki so bolj naslonjeni na trend, kot doktrino, pa če tukaj govorim o ekologih, vegetarijancih ali pa duhovno razsvetljenih odpeljancih, vse je enako. V nobenem primeru nimajo nič skupnega ne z osebno rastjo in ne z duhovnostjo.

Sam sem prepričan, da je duhovni razvoj eden ključnih za osebno rast, ker človek je multislojno bitje, ki ga sestavlja naše fizično telo, mentalno stanje, čustveno in duhovno bitje. Za osebno rast je torej ključen razvoj na enem izmed teh elementov ali še boljše, na več nivojih hkrati. Kot del osebnega razvoja na več nivojih je primerna predvsem meditacija, ki nam ponuja stik s sabo, zavedanje okolice in naše umeščanje v njo, zato se nikakor ne strinjam s tem, da je le teoretična navlaka, ampak je konkreten praktičen pristop o katerem lahko več preberete tukaj.

Ob vsem skupaj želim le konkretno povedati kje se pravzaprav skriva ključ do osebne rasti. Ne gre se za to kaj počnete, ampak kako to počnete. Namen osebne rasti ni, da meditirate, se prečiščujete, iščete vsevišje za okolico, sami pa ostajate nezadovoljni in prazni, namen osebne rasti je, da presežete vzorce preteklosti v bolj kvalitetno in harmonično življenje, ki nas polni in podpira, ob vsem pa pozitivno vpliva na okolico, zato si dovolite biti najboljša izvedba sebe.

NAUČI SE POSLUŠATI SEBE

Počasi mineva že leto dni odkar sem se srečal z IZGORELOSTOJO, ampak spomin na tisto obdobje ostaja še kako živ. Že vmes sem se spet srečal z mejo gorenja, ki me je za nekaj dni zavezala k počitku, pa kolikokrat me je nanj spomnila okolica, tudi tisti, ki so spremljali moj blog, pa me bolj v šali spodbodli k temu, da je odlično izhodišče za promoviranje antidepresivov, čeprav jih nikoli nisem potreboval, pa upam, da bo tako tudi ostalo.

Za nasvet proti antidepresivom, proti slabemu počutju, nesreči in žalosti imam samo en odgovor in ta je naučite se poslušati sebe. Nič druga, kot poslušati sebe. Vse stvari okoli nas postanejo takšne kot so zaradi naše interpretacije, zaradi tistega, kar ustvari naš pogled, ko jih opazujemo. Če jih vidimo slabo, so stvari okoli nas slabe in če vidimo sebe, svoja dejanja za slaba, da v njih ni lastnega zadovoljstva, ostanemo nesrečni in neizpolnjeni, kar pa je lahko posledica samo ene stvari, ki je da ne počnemo tistih stvari, ki nas osrečujejo in polnijo. 

Vse skupaj izhaja samo iz tega, da ne znamo prisluhniti sebi in lastnim željam, ker samo z zadovoljevanjem lastnih potreb lahko napredujemo in rastemo.

Kako se naučiti poslušati sebe?

Edina pot do tega da smo zadovoljni z življenjem in da nas polni z veseljem je ta, da poslušamo sebe in zadovoljujemo potrebe, ki nam, osebno, pomenijo dokaz, da smo na pravi poti. 

Vem, včasih je težko najti lastno voljo v ponorelem svetu okoli nas in še težje, se ravnati v skladu z njo, medtem, ko se položnice in obroki kopičijo vsak mesec, ampak prva stvar je prepoznati in slišati tisto, kar nam pravi notranji glas.

Ne glede na to koliko komplicirane zgledajo stvari zunaj nas, pa so tiste v nas precej enostavne. Za začetek si je potrebno vzati čas zase, da se naučimo poslušati sebe. tokrat nimam v mislih vseh radosti, ki jih s seboj nosi pijača s prijatelji ali sprostitev z masažo, ne, tokrat govorim o popolnem začetku, ki je ta, da si znamo v dnevu namenit nekaj trenutkov, ki jih preživimo sami s seboj, s svojimi mislimi in opazovanjem sebe. Ta čas je lahko tudi samo 10 minut na dan, za katere pa sem prepričan, da jih lahko v dnevu najde vsak, ki želi postati zvest sebi. 

Meni je najbolj učinkovito orodje, ki ga priporočam vsakomur za pogovor in stik s seboj, meditacija. Prastara doktrina, ki ponuja različne pristope in izpeljave, glede na interpretacijo, ampak v osnovi z enim ciljem, spoznati sebe in najti svoj prostor glede na okolico. V poplavi današnjega “new age” gibanja se mogoče vzbuja občutek, da je to nekaj posebnega, nekaj drugačnega, nerazumljivega, višek spiritualnega, pa ni. Gre se samo za umirjanje misli, osredotočenost nase in za začetek je to dovolj. 

Predlagam da si namensko vsak dan za nekaj minut vzameš to osredotočenost nase in se preprosto spoznaš. Pogledaj svoje misli, kaj ti govorijo? Te vznemirjajo ali so pomirjujoče? 

Kaj pravi tvoj dih? Osredotoči se nanj in ga poslušaj. 

Počasen, enakomeren vdih, ki do konca napolni pljuča, nežno zadržiš in potem enakomeren izdih, ki počasi pušča zrak. Vse naj bo naravno, brez prisile, ker ni ničesar nad teboj, samo ti sam s seboj.

Kakšne misli se vrinjajo v glavo? Opazuj jih, ampak poslušaj svoj dih. 

Počasi misli prevzemajo osredotočenost na dih, zato opazuje kje si, kaj te obkroža? 

Nežno zaznavaj okolico okoli sebe in se z njo poveži. Ob koncu takšnega cikla ne bo odveč, da se zahvališ sebi, zato da si dopustiš prisluhnit, zato da si dovoliš poslušati sebe in verjamem, da ti bo kmalu življenje zato hvaležno. 

Ne glede na vse, naše življenji ni odvisno od stvari, ki se odvijajo okoli nas, ampak od tega kako te stvari vidimo in ne bo odveč, če omenim, da vsaka slaba stvar v sebi nosi kanček dobrega, tako kot vsaka dobra na sebi nosi odtis slabega. Jin in Jang življenja.

RUTINA V USPEŠNOST

Vsak pozna uspešne ljudi in vsak si želi stopit v čevlje svojih vzornikov. Vsaj za trenutek, če že ne za dalj časa.
Večkrat slišim kako mu lahko uspe in povem vam, da to ne gre. Ali ni lahko ali pa ne uspe, vsaj na začetku ne.
Uspešnost je bolj kot na srečo, vezana na življenjski slog. Uspešnost je posledica dojemanja sveta. Svet dojemamo skozi preteklost, ki se afirmira skozi čustva, skozi prihodnost, ki se afirmira v naših željah in skozi sedanjost, ki se afirmira v dnevnih opravilih. Vpliv imamo zgolj na eno od teh in to je sedanjost, pa čeprav ni edina, ki vpliva na kvaliteto našega življenja. Vsakodnevna opravila se odvijajo več ali manj v enakem zaporedju. Vsak dan vstanemo ob približno enaki uri in se v enakem zaporedju oblečemo, obiščemo kopalnico, zajtrkujemo in gremo v službo. Skreiramo neko rutiono, ki se je še najbolj zavemo na delovnem mestu. Dan za dnem ponavljamo enake aktivnosti, ki postanejo naša prihodnost in preteklost. Prav naš vsakdan je tisti, ki odloči o kvaliteti našega življenja. Kadarkoli nismo zadovoljni s kvaliteto življenja, moramo spremenit svoj dnevni slog, svoje vsakodnevne aktivnosti, ki so v vsoti ravno tisto nezadovoljstvo, ki ga izkušamo.
Uspešni ljudje vstajamo zgodaj, začnemo dan zjutraj, tako da ga
lahko maksimalno izkoristimo. Edina valuta na katero imamo neposreden vpliv je naš čas in kako ga preživimo, zatp je pomembno kako ga izkoristimo. Izživet vsak trenutek do skrajnosti in življenje bo uspešno. Vse raste iz našega individualnega dojemanja in ljudje, ki se tega zavedajo postanejo uspešni.

Človek je sestavljen iz več nivojev, ki so medsebojno povezani. Bolj natančno treh, ki jih predstavlja fizično telo, mentalno in duhovno.
Fizično telo je pogojeno s telesno pripravljenostjo. Telo potrebuje gibanje, zato je pomembno da ga vključimo v naš vsakdan. Živimo v dobi avtomobilov in pisarniških stolov, ki telo silijo v nenaravne drže in preprečujeje naravno gibanje. Izkoristimo vsako priložnost, ki se ponudi za in gibanje. Sprehodimo se do delovnega mesta, namesto z dvigalo, pojdimo peš. Vstanimo nekoliko prej, da razgibamo telo in načrtujmo popoldanske športne aktivnosti. 
Telesna pripravljenost pa ni odvisna samo od fizičnih aktivnosti, ampak tudi hrane, ki jo vnašamo v telo. Privoščimo telesu primerno hrano. Ne sprejemaj kompromisov s kvaliteto hrane in zagotovi si dovoljšnjo hidracijo. Vzpostavljaj in išči ravnovesje. 
Ni težko biti nasmejan in ljubezniv, težje je zatret žalost in jezo na drugi strani. Čustveni balans naj izhaja iz zmernosti za katero moramo najti iskrenost v sebi, do sebe.

Ravnovesje je pogojeno z mentalno aktivnostjo, zato je pomembno da izkoriščamo svoje potenciale. Izberi stvari, ki zaposlijo tvoj um in ne tistih, ki ga uspavajo. Zamenjaj televizijo z branjem knjig in ždenje v zidove socialnih omrežij za sedenje v parku s prijateljem, sogovornikom, živo interakcijo. Le razmišljanje o sebi in o svojem življenju prinaša napredek zate.

Razvijaj svojo duhovno plat in ji pusti rast. Refleksija svoje podzavestne zgodbe prinaša spremembo vzorcev. Meditacija je dober začetek, ki bo spodbudil Vesolje da opazi tvojo aktivnost. Popolnoma vseeno je kakšna je tvoja predstava o tem kako bi naj izgledala duhovnost. Naj ob tem uporabim primero atoma, najmanjšega delca v katerem se reflektira delovanje celotnega Vesolja. Popolnoma možno je, da to kar za nas predstavlja atom, naše Vesolje predstavlja za nekoga drugega. Neskončnost kjer se najmanjši del preslikava v največjega in največji skozi najmanjšega. Božja popolnost del katere je tudi človek. Naj te pri tem opomnim, da je duhovnost resna praksa, enako kot telovadba za telo in razmišljanje za um, zato jo tudi jemlji resno. Nobene mistike in ohole interpretacije, ampak resna in zavzeta praksa, zato ti priporočam da izbereš doktrino, ki jo imaš dnevno na voljo in je del kulture tvojega okolja.

Omenjeni pristopi izboljšajo bivanje na vseh nivojih. Prinašajo zadovoljstvo s samim seboj kar krepi občutek uspeha in ukvarjanje z osebno rastjo prinaša uspešnost. Za korak naprej ne išči magičnih receptov, ker jih ni. Vse kar je potrebno storit je zamenjat dnevno rutino in z njo pridejo rezultati. Podal sem ti ključa izhodišča da postaneš boljša oseba, vse kar moraš storiti je da zamenjaš dnevno rutino

Človek je rastoče bitje, zato ni nobeno presenečenje, če se z izpolnjevanjem ciljev utira pot želji po vedno novi rutini. Spremeni jo in si dovoli rast.

KAKO BOLJŠE SPATI?

Človek prespi 33% svojega življenja in od tega je odvisna kvaliteta ostalih 77%. 

Eni za spanje potrebujemo več, drugi manj, sam spim v delovnem tempu življenja približno 7 ur, ampak bolj kot količini moramo dati prednost kvaliteti spanja. 
Brez dileme je za celosten in dober spanec v prvi vrsti potrebno kvalitetno ležišče. Ljudje smo različni in različne so tudi potrebe, ki jih imamo kot posamezniki do ležišča. Enim odgovarja mehka vzmetnica, meni je všeč trša. Eni obožujejo mehko blazino, drugi tršo, jaz najraje spim brez nje. Vsekakor je najboljše čim prej ugotovit kakšno ležišče nam odgovarja in si ga zagotoviti. 
Sam sem zelo dolgo časa živel precej dinamično, zato dolgo nisem imel najboljše postelje zase. Spal sem na različnih ležiščih. Včasih postelja, enkrat kavč, drugič spalka. S tem ni nič narobe, če se le imamo občasno kam vrnit v najboljšo posteljo zase, tja od koder izvira pregovor "Povsod je lepo, a doma je najlepše". Zagotovo si splača zagotoviti najbolj primerno ležišče zase in v njem preživet večino, če že ne ves čas namenjen spanju. Pri nakupu ležišča zase gre za investicijo, ki se obrestuje celo življenje. 
Spanje pa lahko izboljšamo že z manjšimi spremembami in izboljšavami v življenju, zato bom naslednje vrstice namenil temu kako izboljšati spanec?
Priprava na spanje se začne že veliko pred njim. Z usmerjanjem telesa v nočni počitek. Najboljše je, če že v poznem popoldanskem času začnemo umirjati aktivnosti in se umsko pripravljamo na zaključek dneva. Sam skušam telo opozorit na bližanje večera tako da si pripravim pomirjajoč čaj. Več tekočine tudi sčisti telo in ga pripravi na večerni obrok.

Poseben ritual je obisk kopalnice s katerim sprostimo telo po napornem dnevu. Čistoča pričara občutek lahkosti in svobode, zavestno pa smo si vzeli čas zase in poskrbeli za svoje telo. Tako presekamo delovni miselni tok in si ob skrbi zase krepimo samopodobo.

Za dober in kvaliteten spanec je potrebno zbisttriti misli, tako da počistimo in ustavimo miselne procese. To nam omogoča že preprosta meditacija. Meditacijo vsekakor svetujem vsakomur. Za začetek so dovolj že preproste dihalne vaje, ki jih lahko opravimo leže v postelji.

K zaključevanju spanja spada tudi prebujanje telesa. Vadba je pomemben gradnik zdravega telesa, ampak zjutraj je dovolj že da telo raztegnemo in razgibamo s preprostimi vajami. Sprožili bomo cirkulacijo po telesu in ga prebudili v nov dan. Skupaj s telesom postaja aktiven tudi um in vsekakor bomo bolj produktivni, če jima zagotovimo primerno bujenje.

Z zgoraj opisanimi pristopi bomo dvignili kvaliteto našemu spancu in povečali dnevno aktivnost, ampak na dolgi rok bo zdravju koristila predvsem primerna postelja.

POPOLN DAN

Kako enostavno se eni dnevi ločijo od drugih. Včasih se jutro začne s težo, ki prihaja od kaj veš kje, da ti je vse odveč. Ne želiš priznat, da si sam sebi v napoto in zato te moti celotna okolica. S težavo bašeš vase zajtrk in piješ jutranjo kavo. Vsak poiskus, da iz tebe izvabijo pogovor, spremljaš z negodovanjem in si splošno prepričan v svoj prav. 
Kaj tem, ki te obkrožajo ni jasno? 
Ne veš. 
V dan se povlečeš, kot megla in primerno zafunkcioniraš  šele po 12. uri. 
Upam da si tudi ti, jaz pa sem zagotovo med tistimi, ki si želi da je takšnih juter in takšnih dnevov kar se da malo. Kaj kar se da malo, da jih sploh ne bi bilo in da bi jih lahko izbrisal iz koledarja. Vse bolj si želim dni po lastnih merilih, tistih polnih življenje, ko skočiš iz postelje poln elana, da bi poljubil Vesolje in objel ves svet. Tistih ko prav z užitkom stopiš v kopalnico, da spoznaš to fascinantno osebo v zrcalu s katero začenjaš popoln dan.

Moj popoln dan se začne zgodaj, pred sončnim vzhodom, da ujamem prve jutranje žarke. Vzhajajoče Sonce izkoristim za zbujanje telesa. 
Enostavno razgibavanje sklepov, ki se začne s kroženjem glave, ramen, komolcev, zapestij, bokov, kolen in gležnjev. 
Nadaljujem z enostavnimi raztezalnimi vajami, sinhroniziranimi z dihanjem. Telo pripravim na delovni pogon in ga napolnim s svežim zrakom. 
Vadbo spremlja dvigovanje Sonca in ko obtiči na nebu je čas za zajtrk. Zjutraj mi odgovoraja obilen obrok, ki me nasiti za začetek dneva. Običajno si pripravim zeleni čaj. Obožujem njegov okus, telesu pa privoščim ostale pozitivne učinke, ki jih prinaša s sabo. Obožujem posedet ob čaju za jedilno mizo ob poslušanju jutranjega programa na radiu, preden je čas za kopalnico in odhod v pisarno. Ja, moj popoln dan vključuje tudi delo. Vsekakor mu bom več besed namenil v prihodnje, danes pa ga le omenim, ker je nujni spremljevalec mojega popolnega dne.

Delo je odraz aktivnosti, ki je v naravnem smislu ena glavnih značilnosti človeka, zato si težko predstavljam stereotipno sanjsko življneje z nenehnim poležavanjem in lenarjenjem. Mislim, da je delo pomembno tako za razvoj, kot za bivanje človeka. Seveda pa je prvi pogoj, da ob delu uživamo. Svoje delo obožujem, kar je vsekakor, ob vseh ostalih pozitivnih učinkih, tudi razlog, da v njem vztrajam in to tudi takrat ko vse ne teče gladko, zato lažje premostim problematične točke. 
Moj delovni dan je razdeljen na več terminov, ki jih sistematično zapolnjujem. Prvo opravim povsem običajne tekoče naloge, pregledam mail in odgovorim na prispelo pošto, pregledam ostala družabna omrežja in opravim nujne klice.

Okoli poldneva si vzamem čas za uživanje ob skodelici kave. Obožujem sedet na prostem, zunaj, na terasi, nekje na svežem zraku, kjer lahko poslušam ptice, gledam sonce, opazujem veter medtem ko mi srce polni vonj te mistične pijače. Kavo pijem počasi in z užitkom, požirek z ogromno duhovne hrane in počasi naslednji požirek… 
Svoj popoln dan nadaljujem s sprehodom po naravi. Sprehodim se čez travnik, ki razvaja s svojo odprtostjo in skozi gozd, ki ponuja paleto različnih doživetij. Moj sprehod je dinamičen in je mešanica počasne hoje, hitre hoje, sedenja, teka, ležanja in še česa. Želim se povezat z naravo in jo občutit v vseh njenih oblikah, zato so moje aktivnosti predvsem raznolike. Sprehod zaključim z vstopom v hišo, pripravljen na kosilo.

Kosilo je zame glavni obrok, zato najbolj cenim, ko je celostno, sestavljeno iz juhe in glavne jedi, od časa do časa, pa tudi sladice. Odgovarja mi lahka in hranljiva hrana, ki ne obremenjuje prebave in nudi energijo mojim dnevnim aktivnostim. V popolnem dnevu izkoristim prosti čas po kosilu. Preživim ga s svojimi bližnjimi ob ustvarjanju, sanjarjenju ali sproščenem klepetu. Krajšam čas z reševanjem enostavnih problemov in lahkotnim vetrenjem možganov. Vsekakor prijetno in koristno. Popoldan namenim športnim aktivnostim, ki so balzam za mentalno počutje, krepijo telo in kurijo negativna čustva.

Večer nadaljujem v slogu popolnega dne, v soju klišejskega glamurja, predvsem pa iz hvaležnosti do preživetega časa med sončnim vzhodom in zahodom. Privoščim si vročo kopel. Kopalnica osvetljena z žarom sveč in polna kad vroče kopeli ponujata popolno sprostitev mojemu telesu, zato v takšnih dneh vsekakor preživim v kopalnici ženski nekajkratnik za urejanje njenega popolnega izgleda. Po končani seansi v kopalnici se odpravim proti spalnici, kjer se posvetim meditaciji, da namenim  zaključku dneva enako kot začetku, svojemu duhovnemu razvoju.

Takšen je moj popolni dan in vsekakor se loči od povprečnega, ampak z vsakim preživetim dnem po lastnih merilih sem bližje letu, ko bo popolnih dni 365.  

IN LETO SE JE ZAČELO…

Letos, pravzaprav že lani proti koncu leta, sem ogromno poslušal o novoletnih zaobljubah. Ne da bi me tema posebaj zanimala, ampak očitno je bilo potrebno zapolniti pomankanje vsebin v medijskem prostoru in tako smo šli skozi novoletne zaobljube, kako jih sestavit, kam zapisat in seveda kakšne so zaobljube slavnih.

Sam izkoristim konec leta za vrednotenje doseženega in kreiranje novih ciljev. 
Posvetim se preteklemu obdobju, se ozrem nazaj in pogledam svoje takratne želje. Primerjam želje z danim trenutkom in ocenim svoje zadovoljstvo z doseženim. Če se pojavi občutek, da nekaj manjka ali ni vredu, potem želim ugotoviti kaj to je in tako zastavim cilj za prihodnost. Iskreno se pogovorim z najtežjim sogovornikom,  s samim seboj, da izvem kaj je tisto kar res želim, določim cilj, ga razbijem na etape in s tem začnem iskati poti, da ga uresničim.

V leto 2016 vstopam s posebnimi občutki, ki mi dajejo zagon. Vse se mi zdi dosegljivo in uresničljivo in ker želim svoje poglede delit z vso okolico sem se odločil, da ustvarim blog. 
Hitro po prestopu v novo leto so zaobljube v medijih postale nepomembne. 
Kaj pa so postale za  nas? 
Večinoma neuresničena utopija iz katere nadaljujemo tako da praktično ne spremenimo ničesar in nadaljujemo po ustaljenih tirnicah starih navadah, le da tokrat pač kadimo, kot nekadilec,
pazimo na prehrano, ampak se samo tokrat pregrešimo in seveda vedno jutri začnemo zares, 
medtem pa nas na naše slabosti, na naš neuspeh, nenehno opominja izrečena ali zapisana zaobljuba, ki je ne uspemo izpolnit. Potrditev se začne izmikati in s tem raste nezadovoljstvo, ki ni posledica nekaj zapisanih besed, ampak pomanjkanja motivacije.

Motivacija nikoli ne bo popisan list papirja, ker prihaja iz naše notranjosti. Predstavlja neukrotljivo strast, ki raste na poti do uresničitve in nas vodi do lastnega zadovoljstva.

Motivacija ni zaobljuba, ampak želja, ki odloča o doseganju ali nedoseganju cilja.

Vse v naših življenjih je pogojeno z motivacijo, ki jo določajo želje. Bolj globoko kot si nekaj želimo, višja je motivacija, da to dosežemo in vse vsakdanje aktivnosti izhajajo iz teh želj. Če se je na našem spisku novoletnih zaobljub znašla ena ura telesne vadbe dnevno, sedaj pa se znajdemo ob večernem ždenju pred televizorjem, je to posledica tega, da raje opazujemo, kot pa smo aktivni. Je posledica tega, da smo bolj motivirani za ždenje pred televizorjem, kot za teleso aktivnost. Posledica je seveda nezadovoljstvo, ki se izraža skozi obnašanje v življenju. Tegobe prenesemo na vse mogoče dejavnike in razloge za naše slabo počutje lahko pripišemo celotni okolici, ampak kljub temu tegobe ostanejo tegobe, ki čakajo da jih rešimo.
Vsak je svoje sreče kovač pravi star pregovor in zato je potrebno stopit iz svojih okvirjev, sprejeti odgovornost do sebe, do svojega življenja, ter narediti spremembo.  
Sprememba je lahko posledica samo dovolj globoke želje po spremembi, zato si razjasni kaj si zares želiš, razjasni si vsak dan, znova in znova, ker ko to veš, bo ostalo opravila motivacija.