ZAKAJ GRE VSE V K….?

Pred par dnevi sedim v avtomobilu in se vozim v koloni. Spredaj vozi enoprostorec, preko katerega ne vidim, za njim manjši avtomobil in potem jaz. Pozoren, da mi kaj ne uide, med vožnji poslušam radio in opazujem okolico. Enoprostorec spredaj začne zavirati in zato tudi sam stopim iz stopalke za plin, avtomobil med nama pa zamudi trenutek in začne zavirati prepozno. Sam stojim na dobršnji varnostni razdalji, ko se sprednji avtomobil, 
-tup,
nenadoma ustavi, enoprostorec pa se na mestu zagunca sem in tja. 

Za trenutek obstojimo. Jaz realiziram, da sta trčla in čakam kaj bo sedaj. Enoprostorec nadaljuje z vožnjo, sledi mu avtomobil zadaj in potem jaz. Mislim si, vidiš, precej uvidevna gesta vsem voznikom zadaj, tudi meni, glede na to, da tukaj res ni najboljše mesto za oviranje celotnega prometa. Verjetno bosta ustavila na prvem primernem mestu in se dogovorila, karkoli se že imata za zmenit.

Približujemo se semaforiziranemu križišču na katerem gori zelena luč. Enoprostorec spredaj vklopi desni smerokaz, da nakaže zavijanje na avtobusno postajo in si mislim, res uvidevno, da najdeta prvo primerno mesto za ustavljanje, ampak kaj naredi avtomobil pred menoj?

Pohodi stopalko za plin in sunkovito zavije na levo, čez križišče.

Sprva potrebujem sekundo ali dve, da me sploh presune. 
To ne moreš verjet! Si lahko misliš? 
Ob prvi priliki je pobegnil. Pogledam na desno, da vidim koliko je škode od trka na enoprostorcu in kaj vidim. 

Enoprostorec ima zadaj kljuko za prikolico, torej je ta požrla silo trka. Škoda, če že kakšna, je minimalna. V avtomobilu sedi ženska, zmedena, ko je tisti, ki je trčil vanjo izginil. Enostavno se mi zdi vse odveč, še jeza, ki jo vsuvam na voznika pred mano. Ali je to res potrebno? 

Preden odgovorim na to vprašanje, pa naj povem zakaj sploh pišem o tem na svojem blogu. 
Ne, ni to tako zanimiv dogodek, da bi moral o njem razpredat in ga opisovat na dolgo in široko, ampak temelji na vsem tistem kar dela družbo gnilo do obisti. 

Iskreno povedano mi gre včasih na bruhanje, ko poslušam kako je vse slabo in gre samo dol, ko poslušam o tem kako vsi samo kradejo, ko poslušam o tem kako so vsi pokvarjeni in kako je delavcu slab šef, šefu pa slab delavec. 
Preklet izgovor, ki opraviči (ne)pometanje pred svojim pragom. Vidiš v tem je problem. Problem je v tem, da se nihče ne zna zazreti vase, v tisto, kar lahko on naredi, da bo ta svet lepši.

Vsi se vključujemo v igro nekoga drugega, potem pa se pritožujemo, da smo izigrani. Idiotizem najvišje kategorije, kjer se vedno pričakuje, da bo nekdo drug opravil stvari namesto nas. Veš kaj? Ne bo jih!

Vse se začne z medsebojnimi odnosi in tukaj je konec z opravičevanjem. Temu se reče dialog in tako se prevzame odgovornost za svoja dejanja, sogovornik pa prevzame odgovornost za to kako bo reagiral. Tako se začne graditi sinergija, zato sem začel z opisovanjem trka, ki sem mu bil priča med vožnjo in je zame pokazatelj čiste podlosti.

Namesto, da bi prevzel odgovornost za svoja dejanja, stisneš rep med noge in pobegneš. Pobegneš pred čim? Samo pred samim seboj, ker tako kot sem opisal, ni bilo praktično nobene materialne škode, vse za kar se je šlo je medsebojni odnos človeka s človekom, ki ga je očitno požrlo nerganje in prelaganje odgovornosti na nekoga drugega. 
Kdaj ste nazadnje pozdravili prodajalko v trgovini, jo ogovorili in zaželeli lep dan? 
Še jo sploh vidite med samopostrežnimi blagajnami? 
Kdaj se vam je pogled nazadnje ustavil na brezdomcu? 
Kdaj ste skušali razumeti direktorja, kdaj tajnico? 
Kdaj vam je nazadnje skozi možgane šinila misel, da so stvari takšne kot so, zaradi vas?

TRENUTEK ZA MISEL V TIŠINI

ZGODBA TEMELJI NA RESNIČNIH DOGODKIH

V nekem poznojesenskem jutru, Sonce sije skozi zamegljena okna skladišča in polni zrak s kovinsko sivino, ko se sodelavki pogovarjata.

»Ne moraš verjet.«

»Grozno, ne?«

»ampak, nič ne moreš.«

Stojita pred okrvavljenim paketom prejšnje noči, ko je voznik kombija izgubil življenje v prometni nesreči. Iz njunih besed se razbere, da je bilo grdo. Paketi so v ločenem prostoru od voznikove kabine, torej je bil trk hudo močan, saj so posledice vidne na kartonu iz ločenega prostora. Karton, ki nosi zadnji pečat voznikovega življenja.

Pa naj povem kako poteka distribucija. Paket potuje od točke A do točke B, kjer ga prevzame drug voznik in odpelje pošiljke od točke A do nove točke B, kjer se ponovno prestavi v točko A novega voznika in tako poteka pošiljanje vse do prejemnika. Razdalje so odvisne od oddaljenosti pošiljatelja in prejemnika, ampak za voznike to pomeni tisoč petsto prevoženih kilometrov na noč, dvanajst ur tempiranih dostav in lovljenja minut. Vse v ambicijah nižanja stroškov in JiT (just in time) dostav, da proizvodnja teče naprej in ohranja sistem stabilen. Sistem, ki leži na življenjih ljudi.

Kri na kartonu bi lahko bila moja ali tvoja, pa ni, midva sva tista, ki zreta v okrvavljen karton, pa si to res želiva? Želiva biti del sistema, ki jemlje življenja za svoj obstoj? Ali res želiva preživeti svoj čas v hranjenju nenasitne pošasti? Mar res verjameva, da ni druge poti?

SPREHOD

Včeraj sem se končno uspel prepustit sprehodu po gozdu. Za kratek čas sem odložil delo in zapustil štiri stene, da pobegnem med drevesa in se nadiham zraka, predvsem pa da ustavim mlinček v svoji glavi. Dan je bil oblačen in nenehno je deževalo v intervalih, skratka težek in nič prijazen, ampak kot vsak drugi, primeren za sprehod.

Sprva sem bil kar malo zmeden, ko so misli še vedno šibale v svojo smer, jaz pa se že potikam po gozdu. Precej hitro posvetim svojo pozornost okolici, ki me obdaja in sedaj posvečam svojo pozornost naravi. Premočeni in pusti, skozi katero vidim zadelano nebo z oblaki. Poskačem sem in tja, ko se domislim, da me res zanima kaj se v naravi dogaja. Stopim do prvih listavcev in pregledam veje, veš kaj, popki. Stopim naprej, se sklonim in pogledam podrast, popki. Se ozrem okoli, precej hladno je, in si mislim pomlad prihaja, pomlad je tukaj. 

Med žvrgolenjem ptic razmišljam o človeku, ki ga vodi razum. Želi razumeti vse kar ga obdaja, zato nenehno raziskuje, povezuje in išče smisel. Zveni zanimivo in v resnici tudi je. Pot polna spoznanj in nepričakovanih odgovorov, ampak na določenem nivoju preraste v željo po nadzoru. Pohlep razuma nezavedno preide v željo po nadzoru, kjer človek uveljavlja svoj vpliv po nadzoru stvari, ki ga obdajajo. Mogoče na prvi pogled bode v oči sebičnost takšnega človeka, ampak njegov razum je uperjen navznoter. 

Človekov nadzor nikoli ne nadzoruje okolice v tolikšni meri, kot njegov razum sužnji njega samega.

Notranji nemir, ki ga vodi razum človeka, ga preganja skozi dneve. Vsak dan se zdi prekratek in nobene priložnosti ni dovoljeno izpustit ali preložit, ker bo s tem izgubljena vsa uporabnost za jutrišnji dan. Želja po nadzoru mu tudi spati ne pusti, ko v neprespanih nočeh sprašuje o smislih in išče razumljive poti, ampak razumljive poti so brez nadzora. Življenje dobi smisel, ko razumemo, da naš vpliv ne potrebuje razumskih razlag. Enostavno smo premajhni, da bi razumeli vso stvarstvo, ki nas obdaja. Ni potrebno, da bi ga nadzorovali. Tako kot pomlad, ki samo pride, brez da bi jo nadzirali in brez da bi imel vpliv nanjo. Samo je.

Prav v tem trenutku se narava počasi prebuja in vanjo vstopa pomlad. Prihajajo daljši in toplejši dnevi, ki ponujajo še več priložnosti, da stopimo ven iz miselnih procesov in se prepustimo v očeh preprostega opazovalca. Opazovalca, ki nima potrebe po vplivu, ampak je hvaležen za možnost opazovanja iz katere rase smisel razuma. Ne rad tarnam, še manj se ponavljam, ampak iz vsakodnevne teže napornih dni je bil ta sprehod mojih najboljši petnajst minut v dnevu. Petnajst minut, ki pomenijo več od vseh aktivnosti v tednu in petnajst minut, ki jih želim delit s celim svetom. Takšen sprehod mi pusti bliže sebi, kot karkoli drugega in mi dovoli razumeti več, kot vse ure razmišljanja skupaj, zato postaja najdragocenejša stvar v mojem življenju. Ali ni namen ravno to? Razvoj sebe in svoje osebnosti v svetu, ki dovoli spremembe.

VODA ZA ZAČETEK

Zadnjič sem opisal svoje stanje o lastnem zadovoljstvu in spoznanje, da je čas za spremembo. Ob vseh nivojih nezadovoljstva se vprašaš kje začeti medtem ko bi rad spremenil vse. To se ne da, pa tudi če poskusiš je možnost uspeha tako majhna, da se ne izplača. Večina ljudi se odloči za spremembo momentalno in želi spremenit celotno kvaliteto bivanja, ampak ker temu ni kos se po hitrem postopku vrne v stare tirnice življenja. Skoraj nemogoče se mi zdi iz nič začeti zadovoljevati vse nivoje hkrati.

Odločil sem se, da bom začel z delom na svojem telesu, torej fizično obliko sebe. Moje objave se bodo nanašale na fizično aktivnost in aktivnosti, ki efektirajo telo, zato bom danes nekaj besed namenil večinskemu gradniku našega telesa in znanilki življenja, vodi. Naše telo je v 75% sestavljeno iz vode, kar pomeni, da je kot večinski predstavnik našega telesu tudi izjemno pomembna za pravilno delovanje. Človek naj bi dnevno zaužil dva do tri litre tekočin, ampak pozor, ni vsaka tekočina v prid dnevnemu priporočilo. Sladke pijače, alkohol, kava so prej ovira na poti do primerne dnevne hidracije. Voda je nedvomno najbolj primerna tekočina za človeško telo, ampak kot mnogo drugih, tudi sam rad popestrim dan s pitjem kave. Kava veže iz telesa vodo in ga dehidrira, zato jo je potrebno primerno nadomestit. Sam po pitju kave zaužijem pol litra vode, pa se mi ta tema niti ne zdi toliko pomembma, ker je že pitje vode ob uživanju kave dobro uveljavljeno pravilo v gostinskih lokalih.

Koliko pa dejansko užijemo vode čez dan?

Iskreno povedano zase nisem prepričan, zato bom posvetil več pozornosti na količino vode, ki jo užijem čez dan. Primerno hidrirano telo se izžareva v vedrem obrazu in lepi, čisti koži, zato punce pozabite puder, pijte vodo. Sam bom dan začel z vodo. Torej prva stvar, ki si jo zjutraj privoščim bo kozarec naravne vode. Za dovolj uživanja vode skozi dnevne aktivnosti sem si priskrbel pol litrsko plastenko, torej jo moram vsak dan spraznit vsaj štiri krat. Mislim, da navada na primerno hidracijo ne bi smela biti prevelik zalogaj, zato bom o učinkih vsekakor v kratkem tudi poročal, sedaj pa bi nekaj več besed naklonil še kvaliteti vode.

 

 

Samoumevno je, da voda iz vodovoda vsebuje klor, čeprav nihče pravzaprav ne ve čemu v njej služi. Mene osebno razlaga o bakterijah in nekih varnostnih razlogih ne prepriča, vem pa, da je klor škodljiv vsem živim organizmom, tudi meni. Iz pohajkovanj vem, da se v naravi najde voda in čeprav vedno ni videti, je tudi pitna, brez klora. To me je naučila Kenija v sušni dobi in zato še z večjim veseljem pijem vodo mogočnih izvirov domačih krajev. Obožujem naravno vodo in sčasoma sem se navadil odhajat po zalogo k lokalnemu izviru. Razlog je predvsem razlika med vodnim izvirom v naravi in vodo, ki priteče po vodovodnih ceveh. Ja, sčasoma je ta razlika tako očitna, da je odpor do vodovodne vode prevelik, zato jo uporabljamo za kuhanje, pijemo pa izvirsko vodo. Vsekakor vsakomur priporočam, da se odpravi po vodo v naravo, tam kjer je voda doma in hitro se zna zgoditi, da bo telo protestiralo proti vodovodnim cevem.   

RUTINA V USPEŠNOST

Vsak pozna uspešne ljudi in vsak si želi stopit v čevlje svojih vzornikov. Vsaj za trenutek, če že ne za dalj časa.
Večkrat slišim kako mu lahko uspe in povem vam, da to ne gre. Ali ni lahko ali pa ne uspe, vsaj na začetku ne.
Uspešnost je bolj kot na srečo, vezana na življenjski slog. Uspešnost je posledica dojemanja sveta. Svet dojemamo skozi preteklost, ki se afirmira skozi čustva, skozi prihodnost, ki se afirmira v naših željah in skozi sedanjost, ki se afirmira v dnevnih opravilih. Vpliv imamo zgolj na eno od teh in to je sedanjost, pa čeprav ni edina, ki vpliva na kvaliteto našega življenja. Vsakodnevna opravila se odvijajo več ali manj v enakem zaporedju. Vsak dan vstanemo ob približno enaki uri in se v enakem zaporedju oblečemo, obiščemo kopalnico, zajtrkujemo in gremo v službo. Skreiramo neko rutiono, ki se je še najbolj zavemo na delovnem mestu. Dan za dnem ponavljamo enake aktivnosti, ki postanejo naša prihodnost in preteklost. Prav naš vsakdan je tisti, ki odloči o kvaliteti našega življenja. Kadarkoli nismo zadovoljni s kvaliteto življenja, moramo spremenit svoj dnevni slog, svoje vsakodnevne aktivnosti, ki so v vsoti ravno tisto nezadovoljstvo, ki ga izkušamo.
Uspešni ljudje vstajamo zgodaj, začnemo dan zjutraj, tako da ga
lahko maksimalno izkoristimo. Edina valuta na katero imamo neposreden vpliv je naš čas in kako ga preživimo, zatp je pomembno kako ga izkoristimo. Izživet vsak trenutek do skrajnosti in življenje bo uspešno. Vse raste iz našega individualnega dojemanja in ljudje, ki se tega zavedajo postanejo uspešni.

Človek je sestavljen iz več nivojev, ki so medsebojno povezani. Bolj natančno treh, ki jih predstavlja fizično telo, mentalno in duhovno.
Fizično telo je pogojeno s telesno pripravljenostjo. Telo potrebuje gibanje, zato je pomembno da ga vključimo v naš vsakdan. Živimo v dobi avtomobilov in pisarniških stolov, ki telo silijo v nenaravne drže in preprečujeje naravno gibanje. Izkoristimo vsako priložnost, ki se ponudi za in gibanje. Sprehodimo se do delovnega mesta, namesto z dvigalo, pojdimo peš. Vstanimo nekoliko prej, da razgibamo telo in načrtujmo popoldanske športne aktivnosti. 
Telesna pripravljenost pa ni odvisna samo od fizičnih aktivnosti, ampak tudi hrane, ki jo vnašamo v telo. Privoščimo telesu primerno hrano. Ne sprejemaj kompromisov s kvaliteto hrane in zagotovi si dovoljšnjo hidracijo. Vzpostavljaj in išči ravnovesje. 
Ni težko biti nasmejan in ljubezniv, težje je zatret žalost in jezo na drugi strani. Čustveni balans naj izhaja iz zmernosti za katero moramo najti iskrenost v sebi, do sebe.

Ravnovesje je pogojeno z mentalno aktivnostjo, zato je pomembno da izkoriščamo svoje potenciale. Izberi stvari, ki zaposlijo tvoj um in ne tistih, ki ga uspavajo. Zamenjaj televizijo z branjem knjig in ždenje v zidove socialnih omrežij za sedenje v parku s prijateljem, sogovornikom, živo interakcijo. Le razmišljanje o sebi in o svojem življenju prinaša napredek zate.

Razvijaj svojo duhovno plat in ji pusti rast. Refleksija svoje podzavestne zgodbe prinaša spremembo vzorcev. Meditacija je dober začetek, ki bo spodbudil Vesolje da opazi tvojo aktivnost. Popolnoma vseeno je kakšna je tvoja predstava o tem kako bi naj izgledala duhovnost. Naj ob tem uporabim primero atoma, najmanjšega delca v katerem se reflektira delovanje celotnega Vesolja. Popolnoma možno je, da to kar za nas predstavlja atom, naše Vesolje predstavlja za nekoga drugega. Neskončnost kjer se najmanjši del preslikava v največjega in največji skozi najmanjšega. Božja popolnost del katere je tudi človek. Naj te pri tem opomnim, da je duhovnost resna praksa, enako kot telovadba za telo in razmišljanje za um, zato jo tudi jemlji resno. Nobene mistike in ohole interpretacije, ampak resna in zavzeta praksa, zato ti priporočam da izbereš doktrino, ki jo imaš dnevno na voljo in je del kulture tvojega okolja.

Omenjeni pristopi izboljšajo bivanje na vseh nivojih. Prinašajo zadovoljstvo s samim seboj kar krepi občutek uspeha in ukvarjanje z osebno rastjo prinaša uspešnost. Za korak naprej ne išči magičnih receptov, ker jih ni. Vse kar je potrebno storit je zamenjat dnevno rutino in z njo pridejo rezultati. Podal sem ti ključa izhodišča da postaneš boljša oseba, vse kar moraš storiti je da zamenjaš dnevno rutino

Človek je rastoče bitje, zato ni nobeno presenečenje, če se z izpolnjevanjem ciljev utira pot želji po vedno novi rutini. Spremeni jo in si dovoli rast.