Prikaz objav z oznako potrošnik. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako potrošnik. Pokaži vse objave

ponedeljek, 30. januar 2017

ZAKAJ GRE VSE V K….?

Pred par dnevi sedim v avtomobilu in se vozim v koloni. Spredaj vozi enoprostorec, preko katerega ne vidim, za njim manjši avtomobil in potem jaz. Pozoren, da mi kaj ne uide, med vožnji poslušam radio in opazujem okolico. Enoprostorec spredaj začne zavirati in zato tudi sam stopim iz stopalke za plin, avtomobil med nama pa zamudi trenutek in začne zavirati prepozno. Sam stojim na dobršnji varnostni razdalji, ko se sprednji avtomobil, 
-tup,
nenadoma ustavi, enoprostorec pa se na mestu zagunca sem in tja. 
Za trenutek obstojimo. Jaz realiziram, da sta trčla in čakam kaj bo sedaj. Enoprostorec nadaljuje z vožnjo, sledi mu avtomobil zadaj in potem jaz. Mislim si, vidiš, precej uvidevna gesta vsem voznikom zadaj, tudi meni, glede na to, da tukaj res ni najboljše mesto za oviranje celotnega prometa. Verjetno bosta ustavila na prvem primernem mestu in se dogovorila, karkoli se že imata za zmenit.
Približujemo se semaforiziranemu križišču na katerem gori zelena luč. Enoprostorec spredaj vklopi desni smerokaz, da nakaže zavijanje na avtobusno postajo in si mislim, res uvidevno, da najdeta prvo primerno mesto za ustavljanje, ampak kaj naredi avtomobil pred menoj?
Pohodi stopalko za plin in sunkovito zavije na levo, čez križišče.
Sprva potrebujem sekundo ali dve, da me sploh presune. 
To ne moreš verjet! Si lahko misliš? 
Ob prvi priliki je pobegnil. Pogledam na desno, da vidim koliko je škode od trka na enoprostorcu in kaj vidim. 
Enoprostorec ima zadaj kljuko za prikolico, torej je ta požrla silo trka. Škoda, če že kakšna, je minimalna. V avtomobilu sedi ženska, zmedena, ko je tisti, ki je trčil vanjo izginil. Enostavno se mi zdi vse odveč, še jeza, ki jo vsuvam na voznika pred mano. Ali je to res potrebno? 

Preden odgovorim na to vprašanje, pa naj povem zakaj sploh pišem o tem na svojem blogu. 
Ne, ni to tako zanimiv dogodek, da bi moral o njem razpredat in ga opisovat na dolgo in široko, ampak temelji na vsem tistem kar dela družbo gnilo do obisti. 
Iskreno povedano mi gre včasih na bruhanje, ko poslušam kako je vse slabo in gre samo dol, ko poslušam o tem kako vsi samo kradejo, ko poslušam o tem kako so vsi pokvarjeni in kako je delavcu slab šef, šefu pa slab delavec. 
Preklet izgovor, ki opraviči (ne)pometanje pred svojim pragom. Vidiš v tem je problem. Problem je v tem, da se nihče ne zna zazreti vase, v tisto, kar lahko on naredi, da bo ta svet lepši.
Vsi se vključujemo v igro nekoga drugega, potem pa se pritožujemo, da smo izigrani. Idiotizem najvišje kategorije, kjer se vedno pričakuje, da bo nekdo drug opravil stvari namesto nas. Veš kaj? Ne bo jih!


Vse se začne z medsebojnimi odnosi in tukaj je konec z opravičevanjem. Temu se reče dialog in tako se prevzame odgovornost za svoja dejanja, sogovornik pa prevzame odgovornost za to kako bo reagiral. Tako se začne graditi sinergija, zato sem začel z opisovanjem trka, ki sem mu bil priča med vožnjo in je zame pokazatelj čiste podlosti.


Namesto, da bi prevzel odgovornost za svoja dejanja, stisneš rep med noge in pobegneš. Pobegneš pred čim? Samo pred samim seboj, ker tako kot sem opisal, ni bilo praktično nobene materialne škode, vse za kar se je šlo je medsebojni odnos človeka s človekom, ki ga je očitno požrlo nerganje in prelaganje odgovornosti na nekoga drugega. 
Kdaj ste nazadnje pozdravili prodajalko v trgovini, jo ogovorili in zaželeli lep dan? 
Še jo sploh vidite med samopostrežnimi blagajnami? 
Kdaj se vam je pogled nazadnje ustavil na brezdomcu? 
Kdaj ste skušali razumeti direktorja, kdaj tajnico? 
Kdaj vam je nazadnje skozi možgane šinila misel, da so stvari takšne kot so, zaradi vas?

torek, 16. februar 2016

KAKOR KDAJ


V svojih zapisih na blogu sem že delil besedo o drobnih stvareh, ki me osrečujejo. Govoril sem o MINIMALISTu pri prehranjevanju in vsakodnevnih rečeh, ki prinašajo trenutek pristne sreče, ampak jih običajno spregledamo. Res je, da sledim minimalizmu in ga namenoma iščem, ker mi ponuja vse, kar potrebujem, čeprav mu nisem vedno zvest.

Včasih želim vse kar ponuja materialni svet. Lovim se v stvareh, ki jih vsakodnevno zavračam in so mi nelogične. Potrošništvo, ki ga povezujem z brezglavostjo se mi zoperstavlja že zaradi pomanjkanja razsodnosti, ampak kljub temu se znajdem v tej vlogi. Nenehna povečujem pozornost svoji prehrani, pa vendar se znajdem v trgovini med policami s čipsom. No ja, čips, ampak za človeka, ki je striktno naklonjen samooskrbi in lokalni hrani je ta polica, kot odziv na nespodobno povabilo. Obožujem slan okus in maščoba, čeprav najbolj nizko kakovostna, odlično sede zraven. Dilema minimalista, zavedanje telesa v eno in moč uma s podporo borbončic v drugo stran.

Osebno menim, da sem skregan z modo, čeprav sem že nekaj krat prejel pozitivne opazke na račun svojega stila oblačenja. Nekako ne posvečam pozornosti na slog in se mi zdi zapravljanje za oblačila popoln nesmisel. Zapravljanje časa, denarja in še nepotrebno pehanje od trgovine do trgovine, pa znajo postati tudi čista pot užitka. Običajen dan, kot mnogi pred in še mnogi za njim, zna v trenutku postat drugačen, ko te preplavi že skoraj otroški, da bi nekaj imel. Nekako ni težko zakorakat v trgovino in še celo več, prav uživam ob pomerjanju v garderobi. Tako se v svetu prenasičenim s tekstilom ujamem  med kupovanjem nove srajce. Brezmejno, popolnoma človeško se lahko stopnjujem in v celoti negiram ta blog. Znam se zalotit v bazenu z mehurčki, daleč vstran od naravnih izvirov, z lahkoto si predstavljam svoj kozarec penine na vrhu nebotičnika ali se zalotim na nepotrebnem kafetkanju v centru mesta.

Kako se odzvati na vse dileme, ki me srečajo?
 

Zagovarjam načelo zmernosti in tukaj sem z zmernostjo v popolnem kontradiktu. Stati pred polico s čipsi in se prepričevat kako je tisto tam gori fuj, mogoče, ampak ne jaz. Seveda pobašem eno izmed prenapihnjenih vrečk in jo vzamem s seboj. Priznam, okus mi odgovarja in z okušanjem se hitro znajdem v prenasoljenosti vsebine. Razlog, da sem stvar kupil v prvi vrsti je predvsem to, da ugotovim kaj ta stvar je in ne vidim smisla, da se bom z vsakim vstopom v trgovino ošteval pri prepovedanih policah. Ne, raje se odločim, da gre z mano in zadovoljim potrebo po imeti. S tem dobi ta del mene potrditev, hkrati pa ga opomnim kako nesmiselne odločitve sprejema in vsekakor bom imel daljše obdobje mir pred njim. Nikoli si ne privoščim smetiščne hrane tudi naslednji dan, po njej nimam niti potrebe, če že, pa se odkrito pogovorim s sabo o počutju prejšnji dan. Še manj imam potrebe po modnih izletih, ki me večinoma minejo že med pomerjanjem. Tovrstno dojemanje potrošništva sem razvil iz popolnoma konvencionalnega nadomeščanja potreb z nakupi, ki sem jih začel smiselno reducirat. Danes trošim manj, ampak še vedno preveč. Sicer je najenostavneje zapret proračun za tovrstne aktivnosti, ampak sem prepričan, da na dolgi rok pustijo neželene posledice na drugih nivojih, zato se raje omejujem z zadovoljevanjem. Vedno manj, ampak postopoma in vsakič bliže, ko se potreba po imeti ne pojavi več. Govorim seveda o nepotrebnih dobrinah, ki jih trgovine ponujajo v večini, za potrebne stvari, ki so nujne za preživetje, delo ali ustvarjanje pa imam spet drugačno mnenje in pristop. Nekaj besed tej temi sem že namenil v objavi DENAR, širše pa jo opišem naslednjič.