ENOSTAVNA MEDITACIJA

Kadarkoli se odločimo nekaj početi na novo je potrebno nekje začeti in vse se začne z nami, zato bom danes opisal prvi korak do sebe z enostavno meditacijo. Ne glede na to ali gre zato, da se z meditiranjem srečaš prvič ali pa ga prakticiraš že lep čas, je osnovna tehnika vedna uporabna.

V življenju smo nenehno podvrženi zunanjemu in notranjemu svetu, kjer večino pozornosti posvetimo prav zunanjemu, na notranjega pa vse preveč pozabljamo. Gre se zato, da nas vara nevidnost našega notranjega sveta za okolico in zato ga preveč z lahkoto požremo medtem pa pozabimo na to, da je prav od naših misli, občutkov, ki se dogajajo znotraj nas, odvisna kvaliteta našega življenja. Porušeno ravnovesje med zunajo sliko sveta in notranjim dojemanjem je razlog za nezadovoljstvo, potrtost in slabo počutje v življenju, za katerega pa razen nas samih nihče ne ve, pa tudi če bi, je popolnoma brez pomena, saj si lahko pomagamo le sami. Prvi korak je lahko prav takšna enostavna meditacija, ki koristi pri začetnem vnašanju ravnovnovesja v življenje.

Preden začnemo z meditacijo se je potrebno odločiti da bomo sedaj namenili nekaj trenutkov našemu umu in telesu, da počivata v umirjenosti. Govorim o popolnoma zavestni odločitvi, da bomo čas namenili meditaciji in se prepustili zavedanju in ozaveščanju sebe, zato je potrebno izbrati primeren prostor. Naj bo to prostor, kjer nas ne bo nihče motil, torej da ne bo nihče v njega vstopal, da v njem ni odvečnega hrupa in nas v njem ne bo zmotil telefon.

Zelo pomembno je, da nam je ob prakticiranju maditacije udobno. Gre se zato, da nas ne motijo telesni občutki nelagodja, ki so posledica fizičnega neudobja. Najboljše je sedeti v cvetu lotusa, ampak za izvajanje meditacije je najpomembnejše udobje, zato lahko tudi ležemo ali sedimo na stolo, pomembno je da nam je udobno in k temu spadajo tudi oblačila, ki naj ne bodo preozka.

Na začetku si je dobro vzeti minutko, da vzpostavimo stik z telesom in se umirimo. Najboljše je zapreti oči in usta, ter ponoviti nekaj dihov skozi nos. Uporaben pripomoček so lahko globoki duhi, če se ob njih lažje sprostimo.

Cilj meditacije je osredotočenost v našo notranjost, vstran od zunajih dejavnikov in časa, da dosežemo umirjenost, kar je lahko precej težavno. Um nam nenehno proicira slike in podobe, zato se oddaljimo od kaotične podobe zunanjega sveta s pomočjo koncentracije na dih. Bolj kot se koncentriramo na svoj dih, bolj se začnemo zavedati vsakega diha in izdiha in počasi začnemo namesto s pljuči, dihati s prepono. V kolikor je pretežko, dihamo kot običajno, samo da ostanemo kar se da sproščeni.

Nenehna koncentracija na dih je lahko naporna, zato si v mislih lahko pomagamo s štetjem vsakega diha do enajst in potem spet nazaj. Vsaka misel, ki se nam pritihotapi v um jo spustimo da zleti skozi. Ne pustimo, da nam misli preteklosti ali misli prihodnosti ujamejo koncetracijo, zato jih nežno odbijemo, oddaljimo se od vseh misli in dovolimo, da naša koncentracija postaja bolj in bolj fascinirana nad našim dihom. Našo voljo in koncentracijo uporabimo samo za osredotočenost na dih in kakorhitro nas zapeljejo misli, takoj usmerimo naše zavedanje spet na dih. Z vsakim dihom si dovolimo biti v sedanjosti, sedanjost je edini trenutek, ki obstaja in v katerem lahko raziskujemo globje nivoje našega uma in telesa.

Sedaj ko počivamo s svojim diho se počasi usmerimo v svojo notranjost, da najdemo umirjenost v umu. Kadarkoli srečaš tišino, bodi z njo, Nobenega razloga ni, da bi sedaj morale biti prisotne kakršnekoli misli. Za vse misli je dovolj časa čez dan, sedaj je trenutek za umirjenost. Čuti tišino in počitek v njej. 

Kakorhitro našo tišino zmotijo misli, se spet osredotočimo na dih in počasi pripeljemo pozornost spet na tišino.

Brez skrbi, če se po glavi podi nešteto misli. To je povsem normalno in skozi čas razvijemo sposobnost, da utišamo misli vedno bolj in bolj. Tako kot vse ostalo tudi meditacija potrebuje prakso.

Če se srečamo s fizičnim neudobjem skozi meditacijo, kar se zna zgoditi precej pogosto, naredimo vse potrebno, da smo spet v svoji coni udobja. Simpromi so lahko precej nadležni, kod spanje udov, neudobnost sklepov, pa srbenje in vse ostalo, kar si zamisli um, kakorko, samo naredi najboljše, da lahko ostaneš pri miru kolikor je mogoče skozi meditacijo in da je telo kar se da sproščeno.

Meditacijo poskušaj prakticirati enkrat dnevno, najboljše pred spanjem za 15 do 20 minut. Naj bo to poseben del dneva in ko ga osvojiš ga dodaj na urnik še zjutraj za enak čas.

Najti umirjenost s seboj je enden največjih izzivov, ki si jih lahko zamislimo, saj je za naš um popolnoma tuje, da se znajde v tišini. Kakorkoli, to zahteva vztrajno prakticiranje iz tvoje strani in potem je popolnoma mogoče.

Meditacija ima lahko izjemen pomen, ko se pozitivni učinki počivanja v tišini znajdejo v našem dnevnem življenju. V kombinaciji z vadbo postane odličen pripomoček za reduciranje stresa, zato si daj priložnost, da uživaš v novem pomenu in razumevanju sebe in stvari, ki te obdajajo. 

Meditacija je eden življenskih paradoksov v katerem je tišina vse.

ODSTRANI STRES

Svet popolne tekmovalnosti v kateri gre kolesje samo naprej do najboljši, najmočnejši, najhitrejši  hitro potopi individum človeka v stroj. Hitro se pozabi na posameznikove potrebe, kot so bližina, dotik, čustvene potrebe in na koncu se znajdemo v prenapetem stanju stresa, ki se odraža skozi depresijo. Slovenija se uvršča v samo špico po uporabi antidepresivov, pomirjeval in smo v samem vrhu samomorov.

Zadnjič sem naletel na inspirativen govor doktorice medicine, ki se je nanašal prav na to problematiko in v njem je bilo razloženo delovanje možganov na najbolj enostaven in razumljiv način. V podganji dirki življenja nenehno odlašamo s skrbjo zase, z lastnim ugodjem in lagodjem. Nenehno prelagamo lastne želje in potrebe na še malo kasneje, takoj ko uredimo samo še naslednjo stvar in potem spet samo še eno, ampak pozabljamo da so možgani živa stvar in da se vsako čustvo žalosti, vsa napetost in negativna izkustva nalagajo nepredelana v njih. 

Kolikokrat se je zgodilo da ste zboleli ravno takrat, ko ste si privoščili oddih?

Meni se je dogajalo ravno to in točno tukaj se skriva neotipljiva zanka samouničevanja. V nenehni dinamiki, ki nas podreja dirki uspeha, konstantno nalagamo vso nepredelano nesnago v naše možgane in takrat ko se končno sprostijo privre vse skupaj na plan v obliki bolezni. Gre za to da takrat resnično rehabilitiramo in zaradi ogromne količine nasičenega negativizma se vse skupaj odraža v obliki bolezenskih simptomov.

Enkrat je potrebno izstopit iz te zanke, pravzaprav glede tega niti nimamo izbire, ker bomo iz nje izstopili tako ali drugače. Saj poznate tisto o tem, da delamo celo življenje na račun zdravja, da potem pokrivamo račun za zdravje. Verjetno je jasno kot beli dan, da je takšna enačba brez pomena in je boljša izbira, da iztopimo iz zanke sami, prostovoljno z grajenjem boljšega in bolj zdravega življenjskega sloga.

Stres je posledica psihološkega odziva na situacije v katere nas pripelje življenje in je popolnoma normalen odziv. Za popolen cikel, da živimo normalno in kvalitetno življenje, se je potrebno naučiti ta stres tudi sprostiti. Najučinkovitejša metoda, ki jo lahko prakticira vsak in lahko zanjo iskoristimo praktično vsako minuto, je praznina uma. Kadarkoli se ponudi priložnost se posvetimu temu da izpraznimo um in se osredotočimo na sedanji trenutek, kar nam omogoča  meditacija o kateri si lahko več preberete tukaj. 

OSEBNA RAST- Ne kaj, ampak kako?

V veliki meri imam življenje naravnano k osebni rasti, nekaj po liniji nuje, drugi del pa ker me nenehno zanima odrivanje novih pristopov, drugačnih pogledov in pot naprej. Zadnjič sem bral članek na temo osebne rasti, očitno ogromno berem in res obožujem branje. V zadnjem obdobju sicer nisem imel priložnosti, da bi se posvetil kakšni dobri knjigi, ampak še vedno črpam svojo bralno naslado, predvsem iz člankov.

Zadnji med njimi je bil na temo osebne rasti v povezavi z duhovnimi nebulozami in ne morem si kaj, da ne bi delil svojega mnenja na dano temo. Članek je govoril predvsem o ločnici med osebno rastjo in duhovnim razvojem. Osredotočal se je na to kako danes najdemo kupico samooklicanih spiritualnih menihov, ki iščejo razsvetljenje znotraj instant duhovnih doktrin. Iz vsega skupaj je sledila izpeljava, da osebna rast nima ničesar z duhovnim razvojem, ker se gre pri enem za praktično in pri drugem za teoretično znanje. Avtor je na koncu zavrgel vse doktrine meditacije, joge in ostalega duhovnega v en koš teoretične navlake, ki nima ničesar skupnega z življenjem in osebno rastjo, ob vsem skupaj pa zgolj ponudil ne preveč posrečen prodajni govor na svoj mlin.

Tovrstno selekcioniranje se mi zdi zavajujoče in se mi zdi predvsem škoda na račun širjenje znanja. Res je, da poznam nekaj tovrstnih primerkov spiritualnih menihov, ki so bolj naslonjeni na trend, kot doktrino, pa če tukaj govorim o ekologih, vegetarijancih ali pa duhovno razsvetljenih odpeljancih, vse je enako. V nobenem primeru nimajo nič skupnega ne z osebno rastjo in ne z duhovnostjo.

Sam sem prepričan, da je duhovni razvoj eden ključnih za osebno rast, ker človek je multislojno bitje, ki ga sestavlja naše fizično telo, mentalno stanje, čustveno in duhovno bitje. Za osebno rast je torej ključen razvoj na enem izmed teh elementov ali še boljše, na več nivojih hkrati. Kot del osebnega razvoja na več nivojih je primerna predvsem meditacija, ki nam ponuja stik s sabo, zavedanje okolice in naše umeščanje v njo, zato se nikakor ne strinjam s tem, da je le teoretična navlaka, ampak je konkreten praktičen pristop o katerem lahko več preberete tukaj.

Ob vsem skupaj želim le konkretno povedati kje se pravzaprav skriva ključ do osebne rasti. Ne gre se za to kaj počnete, ampak kako to počnete. Namen osebne rasti ni, da meditirate, se prečiščujete, iščete vsevišje za okolico, sami pa ostajate nezadovoljni in prazni, namen osebne rasti je, da presežete vzorce preteklosti v bolj kvalitetno in harmonično življenje, ki nas polni in podpira, ob vsem pa pozitivno vpliva na okolico, zato si dovolite biti najboljša izvedba sebe.

ZAKAJ GRE VSE V K….?

Pred par dnevi sedim v avtomobilu in se vozim v koloni. Spredaj vozi enoprostorec, preko katerega ne vidim, za njim manjši avtomobil in potem jaz. Pozoren, da mi kaj ne uide, med vožnji poslušam radio in opazujem okolico. Enoprostorec spredaj začne zavirati in zato tudi sam stopim iz stopalke za plin, avtomobil med nama pa zamudi trenutek in začne zavirati prepozno. Sam stojim na dobršnji varnostni razdalji, ko se sprednji avtomobil, 
-tup,
nenadoma ustavi, enoprostorec pa se na mestu zagunca sem in tja. 

Za trenutek obstojimo. Jaz realiziram, da sta trčla in čakam kaj bo sedaj. Enoprostorec nadaljuje z vožnjo, sledi mu avtomobil zadaj in potem jaz. Mislim si, vidiš, precej uvidevna gesta vsem voznikom zadaj, tudi meni, glede na to, da tukaj res ni najboljše mesto za oviranje celotnega prometa. Verjetno bosta ustavila na prvem primernem mestu in se dogovorila, karkoli se že imata za zmenit.

Približujemo se semaforiziranemu križišču na katerem gori zelena luč. Enoprostorec spredaj vklopi desni smerokaz, da nakaže zavijanje na avtobusno postajo in si mislim, res uvidevno, da najdeta prvo primerno mesto za ustavljanje, ampak kaj naredi avtomobil pred menoj?

Pohodi stopalko za plin in sunkovito zavije na levo, čez križišče.

Sprva potrebujem sekundo ali dve, da me sploh presune. 
To ne moreš verjet! Si lahko misliš? 
Ob prvi priliki je pobegnil. Pogledam na desno, da vidim koliko je škode od trka na enoprostorcu in kaj vidim. 

Enoprostorec ima zadaj kljuko za prikolico, torej je ta požrla silo trka. Škoda, če že kakšna, je minimalna. V avtomobilu sedi ženska, zmedena, ko je tisti, ki je trčil vanjo izginil. Enostavno se mi zdi vse odveč, še jeza, ki jo vsuvam na voznika pred mano. Ali je to res potrebno? 

Preden odgovorim na to vprašanje, pa naj povem zakaj sploh pišem o tem na svojem blogu. 
Ne, ni to tako zanimiv dogodek, da bi moral o njem razpredat in ga opisovat na dolgo in široko, ampak temelji na vsem tistem kar dela družbo gnilo do obisti. 

Iskreno povedano mi gre včasih na bruhanje, ko poslušam kako je vse slabo in gre samo dol, ko poslušam o tem kako vsi samo kradejo, ko poslušam o tem kako so vsi pokvarjeni in kako je delavcu slab šef, šefu pa slab delavec. 
Preklet izgovor, ki opraviči (ne)pometanje pred svojim pragom. Vidiš v tem je problem. Problem je v tem, da se nihče ne zna zazreti vase, v tisto, kar lahko on naredi, da bo ta svet lepši.

Vsi se vključujemo v igro nekoga drugega, potem pa se pritožujemo, da smo izigrani. Idiotizem najvišje kategorije, kjer se vedno pričakuje, da bo nekdo drug opravil stvari namesto nas. Veš kaj? Ne bo jih!

Vse se začne z medsebojnimi odnosi in tukaj je konec z opravičevanjem. Temu se reče dialog in tako se prevzame odgovornost za svoja dejanja, sogovornik pa prevzame odgovornost za to kako bo reagiral. Tako se začne graditi sinergija, zato sem začel z opisovanjem trka, ki sem mu bil priča med vožnjo in je zame pokazatelj čiste podlosti.

Namesto, da bi prevzel odgovornost za svoja dejanja, stisneš rep med noge in pobegneš. Pobegneš pred čim? Samo pred samim seboj, ker tako kot sem opisal, ni bilo praktično nobene materialne škode, vse za kar se je šlo je medsebojni odnos človeka s človekom, ki ga je očitno požrlo nerganje in prelaganje odgovornosti na nekoga drugega. 
Kdaj ste nazadnje pozdravili prodajalko v trgovini, jo ogovorili in zaželeli lep dan? 
Še jo sploh vidite med samopostrežnimi blagajnami? 
Kdaj se vam je pogled nazadnje ustavil na brezdomcu? 
Kdaj ste skušali razumeti direktorja, kdaj tajnico? 
Kdaj vam je nazadnje skozi možgane šinila misel, da so stvari takšne kot so, zaradi vas?

ZAKAJ OSTANEM NEUSPEŠEN?

Zadnjič sem se malo razgovoril o novoletnih zaobljubah, pa bom tokrat kar nadaljeval v smeri doseganja ciljev. Če je še januarja vse lepo in prav, zakaj kljub temu ne dosežem ciljev?

No načeloma je vse enostavno in lahko prvih nekaj dni, ko postavimo nov cilj. Naj za primer vzamem fitnes, kateri imajo največ letnih naročnin prodanih prav januarja, no decembra so prazni. Torej z začetkom vadbe, da izgubimo nekaj kilogramov ali pa pač da fantje povečamo obseg prsi, se začne naše doseganje cilja. Sprva teče gladko, kot po maslu, saj se držimo urnika in ostajamo načelni dokler se ne zadovoljimo s prvimi nekaj grami, ki smo jih izgubili, ko stopimo na tehtnico ali pa nas zadovoljijo milimetri okoli mišice. Kakor hitro so vidni prvi rezultati, že smo pripravljeni na prve kompromise.

Danes se mi ne da, pa grem naslednjič.
Tokrat res ne utegnem.
Ah, pa saj sem prejšnjič, pa teden nazaj...

Pravzaprav za to nismo povsem krivi sami, ampak nam zagodejo možgani. Temna stran, na tisti po kateri se sprehaja hudiček, si obožuje zapomnit vse pregrehe. Ni ga čez zadovoljivi izkušnjo po liniji najmanjšega odpora in zato se tako težko odvadimo starih navad. Problem je predvsem v tem, da vzame nekaj časa, da se dobra navada implementira v življenje in zato ljudje postanemo frustrirani v vmesenem času, ker nismo zadovoljni z rezultati oz. niso takšni kot jih pričakujemo, zato nehamo.

Za vztrajanje potrebujemo nenehno vzpodbudo, ki nas opogumlja na poti naprej. Kreiranje nove navade je kot treniranje kužka. Za uspeh je potrebno lagati možganom in jih prepričati v to, da je obisk telovadnice nenehna nagrada, tako možgani ne obupajo nad nami.

V pomoč pri doseganju cilja nam lahko služi to, da celotno pot razdrobimo na manjše cilje za katere  ustvarimo točkovno lestvico. Naj ima lestvica popolno skalo od najmanjših nagrad pa do velikih zadetkov, ki jih osvojimo po določenem scenariju. Recimo z dosego manjših ciljev osvojimo čas zase s sprostitveno masažo in wellnessom, veliki cilji ali pa še boljše veriga njih, pa prinese prost vikend v gorah, na morju ali kjerkoli si že želimo. S tem praktično nenehno vidimo rezultate, saj gre pri vsem skupaj za občutek zadovoljstva.

Naslednji pripomoček so socialna omrežja s katerimi smo povezani z drugimi in lahko tako vsaj enkrat dobesedno naredijo nekaj dobrega. Iskreno povedano, večina nas naredi več, če nas nekdo opazuje, če smo na nek način nadzorovani. Z ustvarjanjem in deljenjem vsebine na socialnih omrežjih dobimo občutek, da nas nekdo opazuje in kdaj tečemo hitreje? Sami v gozdu ali v gneči čez mesto?

Na koncu gre za igro, cel proces je igranje s sabo in če stvari katere bi naj počeli za zdravje in boljše počutje niso zabavne, jih naredijo zabavne igre. Preobračanje napredka v igro je razlog za vztrajanje, ker ali so stvari, ki jih počnemo zabavne ali pa jih bomo nehali početi.

Za konec bom izpostavil še en pomemben aspekt pri osvajanju ciljev in novih navad. Ko jih osvojimo ostaja nevarnost, da jih ponovno zavržemo in pristanemo na enakem kot prej, zato je pomembno, da se o stvareh izobrazimo. Pomembno je, da točno razumemo zakaj nam neka stvar koristi in globje kot je naše razumevanje, bolj bomo stvari predani, ker konec koncev nam lahko zmanjka besed o tem, da je nekaj pomembno, ampak potrebno je najti razlog zakaj točno bo to koristilo nam in od tod naprej se začne motivacija.

KDAJ VEM DA DELAM PRAV?

December je en zanimiv mesec, ko se delovniku pridruži še praznično vzdušje in potem se ti odvijata dva svetova hkrati. Na eni strani ustaljen tok aktivnosti vpetih v delo, na druga pa družabni dogodki in srečanja ob zaključku leta.

Ta vikend sem preživel bolj sproščeno in umirjeno. Skratka divji in razgiban teden se je zaključil s petkovim druženjem čez noč in temu primerno je vikend minil bolj v lenem vzdušju. Sicer sem zagovornik polne učinkovitosti, ampak proti takšnim dnevom nimam prav nič. Sedaj če že govorim v bolj lenem vzdušju naj izkoristim trenutek in natrosim nekaj pikrih čez pikolovsko gonjo tistih, ki vstajajo vedno uro pred vsemi, servirajo sporočila v elektronske nabiralnike še v nočnih urah in potem oh in sploh izkoristijo dan in so blazno uspešni, ker tako in tako počakajo, da gredo vsi spat pred njimi. Vsekakor, vsakomur odgovarja svoje, tudi sam sem jutranji tip, pa tudi tisti, ki potegne v noč. Ne vem, verjetno me pač zmanjka nekje vmes, ampak ne mislim se naslanjat ne na eno in ne na drugo, to je moj način funkcioniranja, ki mi odgovarja najbolj in v katerem lahko dam od sebe največ. S tem se zaključi in kakršnakoli primerjava s tem, da pa sem zdaj ultra učinkovit proti tebi ni ničesar drugega, kot napihovanje ega. Pozornost, ki se manifestira v boljšem počutju, da si od nekoga boljši, pa čeprav gre pri vsem skupaj le za lastno tolažbo. Funkcioniranje na tej ravni lahko vodi samo v eno smer in to ni uspešnost, ampak IZGORELOST.

Priznam, nekam me je zaneslo, pa če ne drugega je to en način v katerem veš, da ne delaš prav in z vsakim novim načinom, ki ne deluje si bliže tistemu, ki funkcionira.

Danes sem se namenil pisat o tem kdaj veš, da delaš pravi in ni boljšega časa, kot to prepoznavat po dneh, ki so za mano. Tako, kot bi se vrnil iz dopusta, ko pustiš vse za sabo. Odložiš prtljago v senci pod neko oljko ali pa jo odpihne pršič iz belih strmin. Vse se lažje diha in vidi bolj bistro, pa je treba nazaj. Večkrat poslušam o tem kako vse lepo prehitro mine in spet si v delu, ampak, ko se k delu vrneš vesel, poln zagona. S pričakovanjem pričakuješ naslednji izziv in si poln elana, poln vseh čistih mislih, ki so dobile prostor in čakajo implementacijo, potem veš, da delaš prav.

Tako sem se danes vrnil k delu in dobil sem potrditev, da delam prav, ker opravljam delo ob katerem uživam in komaj čakam, da se polovim nazaj v tok igre.

TRENUTEK ZA MISEL V TIŠINI

ZGODBA TEMELJI NA RESNIČNIH DOGODKIH

V nekem poznojesenskem jutru, Sonce sije skozi zamegljena okna skladišča in polni zrak s kovinsko sivino, ko se sodelavki pogovarjata.

»Ne moraš verjet.«

»Grozno, ne?«

»ampak, nič ne moreš.«

Stojita pred okrvavljenim paketom prejšnje noči, ko je voznik kombija izgubil življenje v prometni nesreči. Iz njunih besed se razbere, da je bilo grdo. Paketi so v ločenem prostoru od voznikove kabine, torej je bil trk hudo močan, saj so posledice vidne na kartonu iz ločenega prostora. Karton, ki nosi zadnji pečat voznikovega življenja.

Pa naj povem kako poteka distribucija. Paket potuje od točke A do točke B, kjer ga prevzame drug voznik in odpelje pošiljke od točke A do nove točke B, kjer se ponovno prestavi v točko A novega voznika in tako poteka pošiljanje vse do prejemnika. Razdalje so odvisne od oddaljenosti pošiljatelja in prejemnika, ampak za voznike to pomeni tisoč petsto prevoženih kilometrov na noč, dvanajst ur tempiranih dostav in lovljenja minut. Vse v ambicijah nižanja stroškov in JiT (just in time) dostav, da proizvodnja teče naprej in ohranja sistem stabilen. Sistem, ki leži na življenjih ljudi.

Kri na kartonu bi lahko bila moja ali tvoja, pa ni, midva sva tista, ki zreta v okrvavljen karton, pa si to res želiva? Želiva biti del sistema, ki jemlje življenja za svoj obstoj? Ali res želiva preživeti svoj čas v hranjenju nenasitne pošasti? Mar res verjameva, da ni druge poti?

MOJ POGLED: TO NISI TI

V svojem krogu ljudi, pa verjetno tudi širše, se mi zdi, da veljam za precej odpaljenega človeka. Svojevrsten perfekcionist, analitik v detajle in podkrepljen s svojeglavostjo precej težko najdem naklonjenega sogovornika. Večinoma se moje mnenje razlikuje od okolice in potem se vedno krešejo argumenti. Tudi če so moji šibkejši mi ostaja vodilo odgovor na višjem nivoju, kakršnakoli je že tema. V družini večkrat najdem primernega sogovornika v svoji teti s katero si pustiva kritizirat, se spotikat in spoznavat širše obzorje in tokrat sva se lotila mojega bloga.

S pisanjem na svojem blogu se sedaj ukvarjam že nekaj časa, čeprav se meni verjetno zdi, da traja že mnogo dlje kot dejansko na koledarju. Moj blog je nastal iz čistega prebliska, ko te prešine in je to, to, brez razmišljanja in tehtanja o razlogih in ciljih. Seveda sem se pisanja lotil precej resno in tako je nastal niz objav, dan za dnem in še zdaleč, da bi mi zmanjkalo tematike, ko sledil udarec, direkt bum na nos!

 

Sediva na kavi in teta začne, Dejan brala sem tvoj blog, saj fajn in vidim kar nekaj objav, ampak to nisi ti. Ne zdi se mi, da te začutim.

Hmm… Spustiva se v debato o začetku moje blogerske kariere in seveda, nisem imel pojma o čem naj pišem. Pojavil se je klic in jaz sem se odzval. Nekje je treba začeti in tako sem začel obravnavat vsako temo, ki mi je šinila skozi glavo. Seveda so teme vezane na razmišljanja iz preteklosti, stvari katere sem obravnaval, spoznaval in razumel, ampak težava je spisat vso miselno navlako preteklih let v nekaj objav na blogu. Sedaj moji zapiski nimajo rdeče niti, kar je precej logično, sploh za mene, ki se mi vedno nekam mudi, še bolj kot vsebina bloga pa je pomembno naslednje spoznanje.

Ob jutranjem gledanju v ogledalu, čeprav tega ne počnem pogosto, ampak danes sem, se spomnim na včerajšnji pogovor in se spomnim na nasvet Steva Jobsa. Z zobno ščetko v ustih se zazrem globoko v ogledalo in se vprašam kaj če bi bil danes moj zadnji dan? Bi bil z njim zadovoljen? Kaj pa včerajšnji? In tisti nazaj?

Ne vem kdaj je zadnji dan, ki se ga spomnim in ne bi imel nič proti, da bi bil zadnji. Precej čudna reč, sploh če si prepričan, da ti gre odlično. Res odlično. Meni ob takih trenutkih zastane dah in potem utripajo rdeče luči, pa še tista nadležna sirena se oglasi zraven. Čisti kaos, ko se ti vse sesuje v nepomembnost in se sprašuješ kaj je sploh pomembno ob vsem pa se zdiš sam sebi idiot. Ampak tako je in tukaj sem, da postanem zadovoljen s svojim življenjem. Vsekakor se zame začnejo spremembe v mojem vsakdanu in verjetno me čaka daljša pot, da bo odsev v ogledalu spet brez obžalovanj.

Sedaj pa aktivno na pot in še en krat hvala za kritiko in hvala za namig!

ZAKAJ PREPOZNATI NEZADOVOLJSTVO?

V zadnjih dneh se je moje zadovoljstvo spustilo na nižji nivo. Postal sem manj produktiven, prišel je padec motivacije in nezadovoljstvo raste. Nekaj težkega je sedlo na moj um. Vse težje se je sprostit in pustit, da me napolni radost, ampak moj namen ni opravičevat svojega počutja. Nimam razlogov za iskanje žrtev ali igranje žrtve. Ne, želim si svoje počutje dvignit na višji nivo, se sprostit in se napolniz z radostjo življenja, da spet najdem lahkotnost bivanja.

Prepoznavanje nihanj v življenju omogoča, da jih odpravimo, zato je ključno, da zaznamo, ko se pojavijo. Nihanja so sestavni del življenja in so posledica, včasih logičnih, drugič nelogičnih dejavnikov. Dejstvo je, da obstajajo in naša odločitev je ali jih sprejmemo ali prezremo. Večina, ki si nihanj ne prizna podleže strahu. Strahu pred slabimi občutki in negotovimi razmerami, katere si običajno predstavljamo kot pot navzdol. Odločitev, da nihanja prezremo ni najboljša, saj jim sledijo občutki in če se z njimi ne želimo ukvarjat, se znajdemo v vrtincu negativnih čustev, obsojeni na čakanje, da se prevetrijo. S prepoznavanjem nihanj v življenju, tako, da smo na njih pozorni, nam postanejo jasne logične povezave in zato so tudi čustva, ki sledijo, bolj razumljiva.

 

Strah pred padcem je popolnoma brez potrebe, ker padeš v vsakem primeru. Vse kar šteje je , da se pobereš nazaj na noge!

Vsekakor se tisti, ki si dovolijo sprejemat nihanje v življenju, hitreje poberejo na noge, kot tisti, ki raje iščejo izgovore in igrajo žrtve, zato sprejmite odgovornost za svoje življenje in se postavite na lastne noge.

Seveda ne temelji vse na prepoznavanju nihanj, ampak je pomembno kako jih v življenju premostimo. Večkrat sem že omenil, da je človek večplastno bitje. Osebnost, ki jo gradijo fizično, mentalno, čustveno in duhovno stanje. Ukvarjanje s samim seboj prinaša nova spoznanja na katerih temelji naša osebnost. Več časa kot vložimo v lasten razvoj na vseh nivoji, bolj kompaktna oseba postajamo. Višje kot smo razvili našo osebnost, lažje se spoprimemo s težavami in nihanji v življenju.

Vse temelji na učenju in učimo se z reševanjem problemov, največ prav iz največjih težav, ki jih imamo. Nezadovoljstvo je priložnost, da se naučimo nekaj novega, razvijemo svojo osebnost in postanemo močnejši. Življenje nam nikoli ne postreže s prevelikimi problemi, zna pa vedno presenetiti. Znova in znova nas preizkuša, ampak za vsako preizkušnjo, ki nam jo servira, smo pripravljeni, da jo doživimo.

Nikoli v življenju nas ne čakajo preveliki problemi in za vse poznamo rešitev, zato ponudi življenju roko in se razvijaj z njim, ki te sili naprej in želi, da nenehno gradiš svojo osebnost.

KAKO BOLJŠE SPATI?

Človek prespi 33% svojega življenja in od tega je odvisna kvaliteta ostalih 77%. 

Eni za spanje potrebujemo več, drugi manj, sam spim v delovnem tempu življenja približno 7 ur, ampak bolj kot količini moramo dati prednost kvaliteti spanja. 
Brez dileme je za celosten in dober spanec v prvi vrsti potrebno kvalitetno ležišče. Ljudje smo različni in različne so tudi potrebe, ki jih imamo kot posamezniki do ležišča. Enim odgovarja mehka vzmetnica, meni je všeč trša. Eni obožujejo mehko blazino, drugi tršo, jaz najraje spim brez nje. Vsekakor je najboljše čim prej ugotovit kakšno ležišče nam odgovarja in si ga zagotoviti. 
Sam sem zelo dolgo časa živel precej dinamično, zato dolgo nisem imel najboljše postelje zase. Spal sem na različnih ležiščih. Včasih postelja, enkrat kavč, drugič spalka. S tem ni nič narobe, če se le imamo občasno kam vrnit v najboljšo posteljo zase, tja od koder izvira pregovor "Povsod je lepo, a doma je najlepše". Zagotovo si splača zagotoviti najbolj primerno ležišče zase in v njem preživet večino, če že ne ves čas namenjen spanju. Pri nakupu ležišča zase gre za investicijo, ki se obrestuje celo življenje. 
Spanje pa lahko izboljšamo že z manjšimi spremembami in izboljšavami v življenju, zato bom naslednje vrstice namenil temu kako izboljšati spanec?
Priprava na spanje se začne že veliko pred njim. Z usmerjanjem telesa v nočni počitek. Najboljše je, če že v poznem popoldanskem času začnemo umirjati aktivnosti in se umsko pripravljamo na zaključek dneva. Sam skušam telo opozorit na bližanje večera tako da si pripravim pomirjajoč čaj. Več tekočine tudi sčisti telo in ga pripravi na večerni obrok.

Poseben ritual je obisk kopalnice s katerim sprostimo telo po napornem dnevu. Čistoča pričara občutek lahkosti in svobode, zavestno pa smo si vzeli čas zase in poskrbeli za svoje telo. Tako presekamo delovni miselni tok in si ob skrbi zase krepimo samopodobo.

Za dober in kvaliteten spanec je potrebno zbisttriti misli, tako da počistimo in ustavimo miselne procese. To nam omogoča že preprosta meditacija. Meditacijo vsekakor svetujem vsakomur. Za začetek so dovolj že preproste dihalne vaje, ki jih lahko opravimo leže v postelji.

K zaključevanju spanja spada tudi prebujanje telesa. Vadba je pomemben gradnik zdravega telesa, ampak zjutraj je dovolj že da telo raztegnemo in razgibamo s preprostimi vajami. Sprožili bomo cirkulacijo po telesu in ga prebudili v nov dan. Skupaj s telesom postaja aktiven tudi um in vsekakor bomo bolj produktivni, če jima zagotovimo primerno bujenje.

Z zgoraj opisanimi pristopi bomo dvignili kvaliteto našemu spancu in povečali dnevno aktivnost, ampak na dolgi rok bo zdravju koristila predvsem primerna postelja.