ENOSTAVNA MEDITACIJA

Kadarkoli se odločimo nekaj početi na novo je potrebno nekje začeti in vse se začne z nami, zato bom danes opisal prvi korak do sebe z enostavno meditacijo. Ne glede na to ali gre zato, da se z meditiranjem srečaš prvič ali pa ga prakticiraš že lep čas, je osnovna tehnika vedna uporabna.

V življenju smo nenehno podvrženi zunanjemu in notranjemu svetu, kjer večino pozornosti posvetimo prav zunanjemu, na notranjega pa vse preveč pozabljamo. Gre se zato, da nas vara nevidnost našega notranjega sveta za okolico in zato ga preveč z lahkoto požremo medtem pa pozabimo na to, da je prav od naših misli, občutkov, ki se dogajajo znotraj nas, odvisna kvaliteta našega življenja. Porušeno ravnovesje med zunajo sliko sveta in notranjim dojemanjem je razlog za nezadovoljstvo, potrtost in slabo počutje v življenju, za katerega pa razen nas samih nihče ne ve, pa tudi če bi, je popolnoma brez pomena, saj si lahko pomagamo le sami. Prvi korak je lahko prav takšna enostavna meditacija, ki koristi pri začetnem vnašanju ravnovnovesja v življenje.

Preden začnemo z meditacijo se je potrebno odločiti da bomo sedaj namenili nekaj trenutkov našemu umu in telesu, da počivata v umirjenosti. Govorim o popolnoma zavestni odločitvi, da bomo čas namenili meditaciji in se prepustili zavedanju in ozaveščanju sebe, zato je potrebno izbrati primeren prostor. Naj bo to prostor, kjer nas ne bo nihče motil, torej da ne bo nihče v njega vstopal, da v njem ni odvečnega hrupa in nas v njem ne bo zmotil telefon.

Zelo pomembno je, da nam je ob prakticiranju maditacije udobno. Gre se zato, da nas ne motijo telesni občutki nelagodja, ki so posledica fizičnega neudobja. Najboljše je sedeti v cvetu lotusa, ampak za izvajanje meditacije je najpomembnejše udobje, zato lahko tudi ležemo ali sedimo na stolo, pomembno je da nam je udobno in k temu spadajo tudi oblačila, ki naj ne bodo preozka.

Na začetku si je dobro vzeti minutko, da vzpostavimo stik z telesom in se umirimo. Najboljše je zapreti oči in usta, ter ponoviti nekaj dihov skozi nos. Uporaben pripomoček so lahko globoki duhi, če se ob njih lažje sprostimo.

Cilj meditacije je osredotočenost v našo notranjost, vstran od zunajih dejavnikov in časa, da dosežemo umirjenost, kar je lahko precej težavno. Um nam nenehno proicira slike in podobe, zato se oddaljimo od kaotične podobe zunanjega sveta s pomočjo koncentracije na dih. Bolj kot se koncentriramo na svoj dih, bolj se začnemo zavedati vsakega diha in izdiha in počasi začnemo namesto s pljuči, dihati s prepono. V kolikor je pretežko, dihamo kot običajno, samo da ostanemo kar se da sproščeni.

Nenehna koncentracija na dih je lahko naporna, zato si v mislih lahko pomagamo s štetjem vsakega diha do enajst in potem spet nazaj. Vsaka misel, ki se nam pritihotapi v um jo spustimo da zleti skozi. Ne pustimo, da nam misli preteklosti ali misli prihodnosti ujamejo koncetracijo, zato jih nežno odbijemo, oddaljimo se od vseh misli in dovolimo, da naša koncentracija postaja bolj in bolj fascinirana nad našim dihom. Našo voljo in koncentracijo uporabimo samo za osredotočenost na dih in kakorhitro nas zapeljejo misli, takoj usmerimo naše zavedanje spet na dih. Z vsakim dihom si dovolimo biti v sedanjosti, sedanjost je edini trenutek, ki obstaja in v katerem lahko raziskujemo globje nivoje našega uma in telesa.

Sedaj ko počivamo s svojim diho se počasi usmerimo v svojo notranjost, da najdemo umirjenost v umu. Kadarkoli srečaš tišino, bodi z njo, Nobenega razloga ni, da bi sedaj morale biti prisotne kakršnekoli misli. Za vse misli je dovolj časa čez dan, sedaj je trenutek za umirjenost. Čuti tišino in počitek v njej. 

Kakorhitro našo tišino zmotijo misli, se spet osredotočimo na dih in počasi pripeljemo pozornost spet na tišino.

Brez skrbi, če se po glavi podi nešteto misli. To je povsem normalno in skozi čas razvijemo sposobnost, da utišamo misli vedno bolj in bolj. Tako kot vse ostalo tudi meditacija potrebuje prakso.

Če se srečamo s fizičnim neudobjem skozi meditacijo, kar se zna zgoditi precej pogosto, naredimo vse potrebno, da smo spet v svoji coni udobja. Simpromi so lahko precej nadležni, kod spanje udov, neudobnost sklepov, pa srbenje in vse ostalo, kar si zamisli um, kakorko, samo naredi najboljše, da lahko ostaneš pri miru kolikor je mogoče skozi meditacijo in da je telo kar se da sproščeno.

Meditacijo poskušaj prakticirati enkrat dnevno, najboljše pred spanjem za 15 do 20 minut. Naj bo to poseben del dneva in ko ga osvojiš ga dodaj na urnik še zjutraj za enak čas.

Najti umirjenost s seboj je enden največjih izzivov, ki si jih lahko zamislimo, saj je za naš um popolnoma tuje, da se znajde v tišini. Kakorkoli, to zahteva vztrajno prakticiranje iz tvoje strani in potem je popolnoma mogoče.

Meditacija ima lahko izjemen pomen, ko se pozitivni učinki počivanja v tišini znajdejo v našem dnevnem življenju. V kombinaciji z vadbo postane odličen pripomoček za reduciranje stresa, zato si daj priložnost, da uživaš v novem pomenu in razumevanju sebe in stvari, ki te obdajajo. 

Meditacija je eden življenskih paradoksov v katerem je tišina vse.

KAKOR KDAJ

V svojih zapisih na blogu sem že delil besedo o drobnih stvareh, ki me osrečujejo. Govoril sem o MINIMALISTu pri prehranjevanju in vsakodnevnih rečeh, ki prinašajo trenutek pristne sreče, ampak jih običajno spregledamo. Res je, da sledim minimalizmu in ga namenoma iščem, ker mi ponuja vse, kar potrebujem, čeprav mu nisem vedno zvest.

Včasih želim vse kar ponuja materialni svet. Lovim se v stvareh, ki jih vsakodnevno zavračam in so mi nelogične. Potrošništvo, ki ga povezujem z brezglavostjo se mi zoperstavlja že zaradi pomanjkanja razsodnosti, ampak kljub temu se znajdem v tej vlogi. Nenehna povečujem pozornost svoji prehrani, pa vendar se znajdem v trgovini med policami s čipsom. No ja, čips, ampak za človeka, ki je striktno naklonjen samooskrbi in lokalni hrani je ta polica, kot odziv na nespodobno povabilo. Obožujem slan okus in maščoba, čeprav najbolj nizko kakovostna, odlično sede zraven. Dilema minimalista, zavedanje telesa v eno in moč uma s podporo borbončic v drugo stran.

Osebno menim, da sem skregan z modo, čeprav sem že nekaj krat prejel pozitivne opazke na račun svojega stila oblačenja. Nekako ne posvečam pozornosti na slog in se mi zdi zapravljanje za oblačila popoln nesmisel. Zapravljanje časa, denarja in še nepotrebno pehanje od trgovine do trgovine, pa znajo postati tudi čista pot užitka. Običajen dan, kot mnogi pred in še mnogi za njim, zna v trenutku postat drugačen, ko te preplavi že skoraj otroški, da bi nekaj imel. Nekako ni težko zakorakat v trgovino in še celo več, prav uživam ob pomerjanju v garderobi. Tako se v svetu prenasičenim s tekstilom ujamem  med kupovanjem nove srajce. Brezmejno, popolnoma človeško se lahko stopnjujem in v celoti negiram ta blog. Znam se zalotit v bazenu z mehurčki, daleč vstran od naravnih izvirov, z lahkoto si predstavljam svoj kozarec penine na vrhu nebotičnika ali se zalotim na nepotrebnem kafetkanju v centru mesta.

Kako se odzvati na vse dileme, ki me srečajo?

 

Zagovarjam načelo zmernosti in tukaj sem z zmernostjo v popolnem kontradiktu. Stati pred polico s čipsi in se prepričevat kako je tisto tam gori fuj, mogoče, ampak ne jaz. Seveda pobašem eno izmed prenapihnjenih vrečk in jo vzamem s seboj. Priznam, okus mi odgovarja in z okušanjem se hitro znajdem v prenasoljenosti vsebine. Razlog, da sem stvar kupil v prvi vrsti je predvsem to, da ugotovim kaj ta stvar je in ne vidim smisla, da se bom z vsakim vstopom v trgovino ošteval pri prepovedanih policah. Ne, raje se odločim, da gre z mano in zadovoljim potrebo po imeti. S tem dobi ta del mene potrditev, hkrati pa ga opomnim kako nesmiselne odločitve sprejema in vsekakor bom imel daljše obdobje mir pred njim. Nikoli si ne privoščim smetiščne hrane tudi naslednji dan, po njej nimam niti potrebe, če že, pa se odkrito pogovorim s sabo o počutju prejšnji dan. Še manj imam potrebe po modnih izletih, ki me večinoma minejo že med pomerjanjem. Tovrstno dojemanje potrošništva sem razvil iz popolnoma konvencionalnega nadomeščanja potreb z nakupi, ki sem jih začel smiselno reducirat. Danes trošim manj, ampak še vedno preveč. Sicer je najenostavneje zapret proračun za tovrstne aktivnosti, ampak sem prepričan, da na dolgi rok pustijo neželene posledice na drugih nivojih, zato se raje omejujem z zadovoljevanjem. Vedno manj, ampak postopoma in vsakič bliže, ko se potreba po imeti ne pojavi več. Govorim seveda o nepotrebnih dobrinah, ki jih trgovine ponujajo v večini, za potrebne stvari, ki so nujne za preživetje, delo ali ustvarjanje pa imam spet drugačno mnenje in pristop. Nekaj besed tej temi sem že namenil v objavi DENAR, širše pa jo opišem naslednjič.