NAREDI VEČ Z MANJ DELA

Organizacija je zame ključni pomen dela in bolj kot se ji posvečam več zanimivih pristopov srečam, vse več tistih, ki mi obračajo na glavo dosedanja prepričanja. Neglede na vse pa ostaja dejstvo, da je organizacija tista, ki definira doseganje ciljev in končni rezultat. Boljša kot je organizacija dela, bolj uspešni bodo rezultati na koncu, vse kar ostaja je torej kako se organizacije lotimo.

Ne glede na vse sem se, odkar pomnim in kot se za deloholika tudi spodobi, prepričal, da se moram dovolj močno posvetiti ciljem in se z vso vnemo posvetiti vsem nalogam na “to-do” listku.   Čeprav ostajajo “post” listki odličen pripomoček za organizacijo in sprostitev misli, da se lahko v celoti posvetiš zadanim nalogam in ne rabiš ves čas nosit bremena, kar je naslednja stvar za naredit, pa imajo eno šibkost- da se nikoli ne končajo. Bolj in bolj kot se stvari odvijajo, več je nalog na listku in na koncu se vse zdi neskončen krog nalog in obveznosti, ki se nikoli ne konča. Preden se zaveš, ostaneš brez prostih dni in začne se nezadovoljstvo, ki dodatno niža produktivnost in s tem še samo dodatno poglablja nezadovoljstvo, naloge in obveznosti, pa ne pojenjajo, dokler se ne zvrstijo v takšnem število, da ti postane jasno, da jih ni mogoče opravit, vsaj ne v obdobju enega življenja.

S tem dobiš dober razlog, da premisliš postopek dela ponovno, ker ga moraš nujno spremenit, sploh, če želiš doseči zadane cilje, ob vsem skupaj pa ostat zdrava in srečna oseba.

Naj v razmislek ponudim nekaj opornih točk in začel bom popolnoma v svojem stilu. Z vprašanjem. Kaj točno moraš narediti oz. koliko stvari počneš in delaš, ne da bi se premikal proti svojim ciljem?

Iskreno povedano se naš fokus zlahka premakne iz zadovoljevanja nalog, ki nas vodijo proti širši sliki, ki jo vidimo, na manjše nepomembne naloge, ki jih opravljamo brez pravega učinka, zato je pomembno, da si postavimo prioritete. Prioritete, ki so ključne, da se premikamo proti cilju in jih zato moramo doseči. Da smo sposobni zadovoljiti ključne naloge jih ne sme biti preveč, kar pomeni, da za posamezno obdobje izluščimo najpomembnejše in se posvetimo le tem.

Da lahko ostanemo osredotočeni na ključne naloge se moramo rešiti balasta, ki ga je potrebno opravit. Nekdo mora pomesti z monotonimi stvarmi in kakorhitro so te stvari ponavljajoče je potrebno razmišljati o avtomatizaciji. Tehnologija je v tem okvirju naš zaveznik in zakaj bi tratili čas po nepotrebnem, če lahko stvari avtomatiziramo. Naj bo tehnologija tukaj, da naredi naše življenje enostavnejše in kakorhitro se začneš spraševati ali lahko to nalogo kakorkoli avtomatiziram, ugotoviš, da se da ogromno dela prestavit na avtopilot ali pa vsaj opravit bolj učinkovito.

Naj za konec ponudim meni največji izziv. Kot volk samotar, sem navajen in se zanašam le na lastne sposobnosti, zato imam s tem segmentom največ težav, ampak, kdorkoli trdi, da lahko vse naloge opravi sam, laže, predvsem sebi. Ko enkrat prepoznaš kateremu segmentu lahko dodaš največjo vrednost, se mu posveti in ga opravi najboljše kot znaš, za ostale naloge pa poišči pomoč. Pomoč v obliki, ki ti je na voljo, bodisi s tem da nekoga zaposliš, najdeš zunanjega izvajalca ali pa med prijatelji in znanci. Gre se predvsem zato, da okusiš skupinski duh in vedno bolj kot ga spoznavam, bolj mi je všeč. Vse bolj zabavno je opravljati delo v skipini, ki se med seboj dopolnjuje in nadgrajuje, zato nikakor ne posušaj opraviti vseh nalog sam. Vse kar se iz takšnega načina dela manifestira je izgorelost in tudi najbolj produktivni ljudje ali pa predvsem ti se zlomijo in zgorijo. Nekaj kar sem se že naučil, če pa imaš kakršenkoli nasvet za bolj učinkovito opravljanje dela, pa bi ga z veseljem slišal.

KAKO ZAČETI POSEL?

Svet, ki se zdi popolnoma kaotičen, brez nadzora, ponuja ogromno priložnosti, predvsem v podjetništvo. Mogoče se sliši nemogoče, sploh ko se zdi trg prenasičen z vsem, ampak ravno iz tega izhaja tudi zaslepljenost, da ni več mogoče uspeti. Pa ni res. Pravzaprav ravno tako okolje ponuja priložnost za napredek, za prave rešitve, ki jih civilizacija potrebuje za preživetje in takšne rešitve so pot do uspeha. 

Že sama prenasičenost trga je dovolj velik problem, da ponuja tistemu, ki ga uspe rešit, postati nov Elon Musk, Jobs ali kdorkoli že izmed podjetniških ikon, ampak nekje je potrebno začeti, zato bom spodaj opisal osnovne gradnike za začetek posla.

Prva stvar, ki jo potrebuje vsak, ki se loteva posla je želja. Neizpodbitna želja iz katere po mojem mnenju rastejo tudi ideje, ampak tukaj opozarjam na prepričanje, za katero se mi zdi da ga večina dojema kot dejstvo in to je, da potrebujem eno samo dobro idejo, nekaj kar bo pravo in potem bo vsak kupil, vsak bo želel imeti moj izdelek in tako bom obogatel. Ne, tako ne bo šlo, zato ker dokler nimamo ideje je ta 100% našega uspeha, kakor hitro jo dobiš ostane samo še 1%.    

Zato da se lahko ideja razvija naprej in raste v posel je potrebno imeti plan. Časovnica, ki nam oriše načrt gibanja, povdari ključne naloge in predstavi finančni tok. Eden najbolj uporabnih hitrih planov je Vitki okvir.

Kakorhitro začneš posel potrebuješ poslovno struktro znotraj katere posluješ. S tem delom sem sam imel precej težav in zato ga umeščam takoj za prvim planom. Gre se predvsem zato, da lahko pravno-formalno opravljaš posel in da zato izbereš primerno strukturo. Ali bo to sp, popoldanski sp, dopolnilno delo, družba, društvo, skratka karkoli, kar omogoča legalno opravljanje posla in najbolj odgovarja dejavnosti, ki jo opravljamo. Na začetku sem se sam nenehno fokusiral na razvoj in moram priznati, da sem se potem precej zmedel, ko je bilo potrebno vse strniti v primerno strukturo.

V digitaliziranem svetu je za posel potrebna spletna stran, ampak preden začnem govoriti o njej je zanjo potrebno imeti registrirano domeno in zagotovljeno gostovanje na strežniku, na katerem bo spletna stran stala. Prostor na spletu, ki je lahko tudi vaša trgovina, ampak neprimerno cenejša, kot fizična, kar pa se mi zdi ključnega pomena na začetku vsakega posla. Čim nižji stroški obratovanja in splet je odlična rešitev. Da se lahko uspešno predstavimo svetu in potencialnim kupcem, pa je potrebna tudi spletna stran. Nismo vsi programerji, ampak zato obstajajo rešitve predpripravljenih spletnih strani, kot jih ponuja Wordpress ali Wix, kjer si lahko z nekaj osnovnega računalniškega znanja ustvarimo dovolj dobro spletno stran. Druga možnost je da se naučimo spletno stran postavit sami ali pa da nam jo postavi nekdo drug in jo plačamo. V vsakem primeru je nujno potrebna.

Prvi resni strošek je oprema, ki jo potrebujemo za dejavnost, sploh če se je lotevamo prvič. Tukaj velja opozorilo, da se vedno loti posla, ki ga dobro poznaš. Prvič, lažje ti bo na trgu in drugič, sploh, ko govorim o stroških delovnih sredstev je neprimerno boljša opcija začeti nekaj kar raste iz hobija in smo skozi čas nabrali že doberšen del materiala, ker nihče ne garantira uspeha na trgu in lažje se je vrnit k hobiju, kot pogoltnit zgrešeno investicijo, pa tudi stane manj.

Če sem prej govoril o prvih stroških je sedaj na vrsti vreča brez dna, ki se ji reče marketing. V promocijo lahko vsujemo koliko imamo, pomembno je da se investicija povrne in da stimulira dobiček. Predvsem na začetku odsvetujem visoke zneske in plačevanje ne vem česa za reklamo, ker obstaja velika verjetnost, da iz te moke ne bo kruha. Na voljo je ogromno brezplačnih kanalov promoviranja, ki omogočajo reklamo ob vsem pa še učenje. Odličen medijski kanal, ki ga uporabljamo vsi, so socialna omrežja, pa zakaj ne bi s pomočjo njih, ljudje v naših krogih videli s čim se ukvarjamo in kaj počnemo?

Na koncu, vsak posel potrebuje produkt, izdelek, ki ga trži in edina stvar, ki posel ohranja pri življenju. Tukaj počnite karkoli hočete, se ob tem zabavajte in ustvarjajte, ampak nikoli ne sprejmite kompromisa s kvaliteto. Nikoli. 

Podjetništvo ni sprint, ampak je tek na dolge proge. Normalno je da te na poti zanese in želiš zaslužiti čim več v čim krajšem času, ampak edina stvar, ki zagotavlja uspeh je kvaliteta.  

MAŠČEVANJE V PODJETNIŠTVU

Podjetništvo je igra, igra kot življenje, je del življenja. Včasih si spredaj, drugič zadaj, nenehno loviš ravnotežje in dirka je dolga. Žal je tako, da v njem redko spoznaš prijatelja, zato so ti biseri toliko slajši od vsega ostalega in žal imaš ogromno stika z okoriščevalci, pa nateguni in podobnimi klienti. Ne glede na vse je to del zgodbe in kot takšno jo je potrebno sprejeti ali pa je enostavno ne pišeš. 

Zadnjič sem prebral eno dobro definicijo, ki pravi da je podjetništvo vrtiljak izkušenj in čustev. Takšna razlaga mi je všeč in v doberšnji meri konkretizira dogajanje v dnevu podjetnika, ampak čustva, čustva, ki znajo boleti.

Osebno najtežja in bridka izkušnja zame je ukradena ideja. Ko se nekdo okoristi s tvojim intelektom in pograbi osnovo, da se okoristi v okviru svojega dela. Razumljivo da nisi najbolj vesel in bi lahko trgal glave iz vratov. Popolnoma naravni odziv, ker s tem te nekdo užalosti in žalosti sledi jeza v kateri pa ni lepšega kot pa da letijo glave tistih, ki so te prizadeli, ampak STOP!

V podjetništvu ni prostora za maščevanje.  

Verjetno se nikoli ne bom sprijaznil s tem da nekdo počne enako, kot ti, že iz vidika konkurence, še manj s tem da počne isto. Predobro poznam občutek želje, da bi jih pohodil kot ščurke, ampak maščevanje nima nobenega smisla in tukaj so razlogi zakaj.

Prvi, ki sem ga sam spoznal najhitreje je izguba časa. Naj ti povem zakaj. Vse kar je kdorkoli odnesel kdo od moje ideje je predstava, ki jo je dobil skozi govor, prezentacijo ipd. Predstava sama po sebi ne prinese vizije in vseh povezav med elementi, ki so potrebne da ideja zadiha in oživi. Ampak to še ni glavni razlog, da je kakršnokoli maščevanje izguba časa. Dokler si edini, ki se je z idejo ukvarjal in jo razvijal, si tudi edini, ki pozna njene kritične točke in probleme, kar pomeni dvoje. Prvo imaš prednost, ker razvijaš hitreje, drugo, kar je pa še slajše, da se bo posnemovalec polomil na ključnih problemih. Enostavno jih ne bo premostil v doglednem času, zato bi bilo maščevanje izguba časa zate.

Naslednji argument, ki se izogiba maščevanja je precej enostaven. Zakaj biti uničevalec, če si lahko ustvarjalec? 

Maščevanje tako in tako prinese prizadetost tistemu, ki se maščuje. Mogoče je poželenje po maščevanju naravni vzvod, ampak ga je boljše premostiti. Tudi, če imaš prav in bi imel po vseh moralnih kodeksih pravico do maščevanja, mislim da bi se znali ostali poslovni partnerji hitro distancirati od posla s tabo. Na koncu ne bi ostal spomin na moralno krivdo, ampak ostra in groba reakcija maščevanja, s katero se v trenutku poslovi dobro ime in leta dela zanj.

Nekje na začetku sem nekaj besed namenil opisu podjetniškega habitata in kruta resnica je, da nikogar ne zanimajo tvoji problemi. Verjetno zato, ker ima vsak svojih preveč in nihče, ne potencialni partnerji, ne mediji ali pa trg nima želje po kopanju tvojega konteksta iz katerega vre jeza. Vidijo jo pa in ravno zato ker jih to ne zanima obrnejo hrbet. 

Konec koncev, življenje ni konstanta, ampak ima vzpode in padce, gre in pride okoli, zato ti za konec puščam misel, da je lahko današnji sovražni že jutri zaveznik, glede maščevanja pa je tako kot gasiti ogenj z ognjem. Sicer se da, ampak povzroči ogromno škode, več kot karkoli drugega, zato naj ostane za izhod v sili.

DELO PRIHODNOSTI

Ko razmišljam o prihodnosti in kakšno bo delo tam ne morem mimo robotizacije, ki se vedno bolj in bolj implementira v vsakdan. Včasih se zdi da celo s takšno hitrostjo, da ji niti prav ne sledimo. Popolnoma normalno je da potem v robotizaciji vidimo nevarnost izgube delovnih mest in da bodo naše mesto prevzeli bolj učinkoviti in cenejši roboti.

Pa je res robotizacija naš sovražnik?

V tem trenutku ne želim odtavati preveč, pa tudi sam koncept je še preveč meglen, da bi znali natačno presodit kam se bo razvijala branža, predvsem umetna inteligenca in vojaška robotika, ampak nasplošno se mi robotizacija ne zdi slaba rešitev. Zakaj bi delali monotona dela, če jih lahko namesto nas opravijo roboti? V tem smislu nam ostane več časa za druge, bolj kompleksne stvari ali pa vsaj več časa za razmišljanje kaj pravzaprav počnemo. Sam vidim priložnost in uporabnost robotike v naslednjih smislih delovnih mest.

Svoboda in fleksibilnost

Vsak od nas ima drugačne potrebe in zahteve, da opravlja delo. Nekaterim odgovarja štirideset urni delovnik, drugim je boljši drseči delovni čas, spet eni smo jutranji tipi, drugi večerni. Prvi indici že kažejo na to da krajšanje delovnega časa in njegova fleksibilnost povečujeta produktivnost, kar je dobro tako za zaposlene kot za organizacijo. V takšnem načinu dela se zaposlen samo odloči kdaj, kako in kje bo opravil delo, naloga organizacije pa je da mu to omogoči. Za nemoten tok in doseganje ciljev je torej potrebno več komunikacije z zaposlenimi in večji povdarek na motivaciji, tako da organizacija skozi fleksibilnost spodbuja zaposlene, da še vedno dosegajo skupne cilje.

Avtonomija

Trenutno se gibljemo v zelo ozkem načinu dela, kjer zaposleni dobijo točno določena navodila po katerih opravljajo naloge. Tako sta odgovornost in možnost odločanja zmanjšana na minimum. Delo v prihodnjosti bo takšen način zagotovo vrglo na glavo. Strukture se bodo iz tipične hierarhične sestave obrnile bolj v linearno smer, ki bo od organizacij zahtevala večjo transparentnost. Iz vsega skupaj enostavne raste potreba po tem, da se pozabi na strikno vodenje zaposlenih, ampak da so zaposleni sposobni avtonomno opravljat svoje delo.

Freelance

Vsekakor bo v prihodnosti ta način dela prevladoval. Že v samo zadnjih desetih letih se je število tovrstnih zaposlitev povečalo kar za štiristo procentov in trend bo samo še naraščal. Če so se sprva s tovrstno zaposlitvijo ukvarjali predvsem umetniki in artisti, ki so jim sledili grafični oblikovalci, pa že programerji, potem je že danes freelance zavzel popolnoma drugačno podobo. Gre se predvsem za modificiranje kariere, ki ga tesno spremlja delo od doma. Tovrstna zaposlitev je s pomočjo razvoja IT postala stroškovno ugodna in dostopna širokemu naboru znanj, tako se danes v tovrstno zaposlitev podajo vedno bolj in bolj strokovni poklici, ki brišejo meje preživetih delovnih praks. Zagotovo v v prihodnosti tovrstna zaposlitev prevladovala na trgu.

Prilagodljivost

Vse bolj pozabljeni so časi, ko je bila prioriteta zaposlitev v veliki strukturi do pokoja. Konec je z zaposlovanjem v takšnih organizacijah, kjer se napreduje po standardni lestvici. Vse bolj prihaja do izraza možnost prilagajanja kariere po lastnih merilih, ki omogočajo posamezniku da se sam odloči kaj od nje želi. V tem segmentu je verjetno tudi največji razlog za porast freelance zaposlitev, ki omogočajo, da posameznik ubere popolnoma lastno pot po napredovalni lestvici, okoli nje ali pa najde kakršenkoli drug način, ki mu odgovarja. Odločitev je popolnoma posameznikova in zato morajo organizacije prilagoditi svoje enoumje od regularnega zaposlenega do tega, da je lahko posameznik na njihovi strani samo nekaj let, preden se premakne naprej.

Medtem ko se vztrajno premikamo naprej in naprej, mislim, da bodo ti aspekti ključni pri kreiranju delovnih mest za prihodnost. Po mojem mnenju ne bo glavni sovražnik robotizacija, ampak pripravljenost na spremembe in prilagajanje, zato naj vam ne bo odveč ugotoviti kaj v resnici sploh želite in pričakujete od svojega življenja. 

ZA USPEH POZABI NA...

V mojem dojemanju uspeha ne gre za neko čarobno palico, ki čira čara naredi vse lepo in pusti polno denarja, pa ležanje na plaži in najboljši avto. Ne, po mojem mnenju je uspeh odvisen od navad, ki ga stimulirajo in zato se implementira postopoma. Vse preveč smo nasičeni z instant rešitvami naredi to in vse bo najboljše, pa naslednji teden ono, da boš dosegel točno tisto, kar bi že naj prejšnji teden in potem spet nekaj novega, kar enostavno moraš, da boš srečen in imel ogromno denarja.

Zame, ki se stvari lotevam precej sistematično ostajajo takšne rešitve blago rečeno smešne in nesmiselne, zato jim pravim ne. Neverjetno koliko enkratnih priložnosti, ki jih ponujajo piramidni sistemi, zamujam zaradi tega, ampak vsaj nisem naiven, da bo nekdo delal namesto mene in mi polnil denarnico.

Vsakomur, ki išče uspeh, bi poleg zgornjega, svetoval še nekaj drugih motilcev na katere je treba biti pozoren. Sam imam ogromno težav s popolnostjo. Sem perfekcionist in pika, ampak za uspeh ni potrebno nenehno loviti popolnosti. Vsaj na začetku ne. Popolnost zahteva ogromno časa in ravno zaradi tega se je treba lotiti stvari z resnostjo, da bodo delovale, delovale dovolj dobro. Popolnoma naravno je da so stvari ohole, kompleksne in prihajajo z negotovimi rezultati in da se izkažejo za neracionalne, ampak to še ne pomeni, da niso na pravi poti.

Nikoli ne dovolite, da vas ovira negativnost. Sam sem se dolgo časa bodel z okolico, ker sem edini razumel, da stvar deluje, da funkcionira, medtem, ko so jo vsi zavračali. S tem sem samo izgubljal čas, ki sem ga porabil za perfekcijo, skeptiki pa so še vedno skeptiki in bodo to tudi ostali. Mogoče ni prave priložnosti, da se obkrožimo s pozitivnimi ljudmi, ki nas spodbujajo, ampak kakorkoli, vsaj ne pustite negativnim, da vas potegnejo iz proge.

Za začetek, da se lahko ogradimo od takšnih ljudi, pa je potrebno verjetni vase, zato nikoli ne dvomi, da so stvari, ki jih želiš- nemogoče. Ne glede na vse. Vizija izhaja iz nas, iz naše notranjosti in pot do nje je vidna nam samim, zato ne glede na to kaj kdo pravi, ne vidi poti, kot jo vidiš sam. Če vidiš pot, potem je vizija dosegljiva, če vidiš oviro, potem veš kakšen problem imaš in s tem lahko zavržeš vsak dvom, da jo je nemogoče doseči.

Človek je čudno bitje, ki je vedno sam sebi največji sovražnik in zato je potrebno delati na sebi in svojih pomanjkljivostih. Predvsem s tem mislim na zavračanje vseh motilcev. V današnji dobi smo z lahkoto podvrženi motilcem na vsakem koraku in pravzaprav smo povsod podvrženi gmoti motilcev iz celega sveta. Na koncu zmagajo vedno tisti z jekleno voljo in laserskim fokusom, zato reči ne vsem motilcem, ki zahtevajo tvojo pozornost in te ne vodijo do cilja ali želenih rezultatov.

Praktično? Ni problema.

Koliko časa posvetiš socialnim omrežjem?

In še bolj zanimivo:

Kaj počneš na socialnih omrežjih?

Precej enostavno, ko si nalijemo čistega vina in sam nisem nobena izjema, rad pa natakam, zato dam še za eno rundo.

Nikoli ne dovoli, da se drugi odločajo zate. Ne potrebuješ odobravanja drugih, zato sprejmi odločitve na lastnih potrebah. Odločaj se zase po svojih potrebah in še bolj pomembno, sam se odloči kako boš nadaljeval. Sprejeti odločitev je ena najpomembnejših stvari na poti do uspeha, ampak treba se je odločit.

Sam sem precej delovno naravnan in zato se mi zdi pomembno, da ne postanem preobremenjen. Da preprečimo preobremenjenost in z njo povezano izgorelost, se je potrebno skoncentrirati na produktivnost in ne zaposlenost ves čas. Zagotoviti je potrebno koncentracijo na cilje in ustvarit čas za stvari, ki so pomembne, ter odrezat tiste, ki niso, predvsem pa se je treba naučiti reči ne in znat prosit za pomoč.

Najslajše pa za konec, kar se mi zdi, da vedno počnem. No, tudi tokrat to ne bo izjema in zato se nikoli ne nehaj učiti, ne nehaj razvijati svoje osebnosti in rasti. V vsakodnevnem kaosu je najbolj enostavno postavit na stran takšne aktivnosti, ampak vse kar si in kadarkoli boš je tvoja osebnost. Tisto kar se naučiš in izkusiš, zato dopusti da te tovrstne aktivnosti dosežejo in ti pustijo odprt um.

Vsak dan je poseben in kot takšnega ga je potrebno uživati, zato zavrni slabe navade, razvij dobre, boljše in najdi vsak dan v kreiranju neverjetnih stvari. Upam, da sem ti pri tem koristil in ti pustil kakšen dober nasvet.

ZAKAJ OSTANEM NEUSPEŠEN?

Zadnjič sem se malo razgovoril o novoletnih zaobljubah, pa bom tokrat kar nadaljeval v smeri doseganja ciljev. Če je še januarja vse lepo in prav, zakaj kljub temu ne dosežem ciljev?

No načeloma je vse enostavno in lahko prvih nekaj dni, ko postavimo nov cilj. Naj za primer vzamem fitnes, kateri imajo največ letnih naročnin prodanih prav januarja, no decembra so prazni. Torej z začetkom vadbe, da izgubimo nekaj kilogramov ali pa pač da fantje povečamo obseg prsi, se začne naše doseganje cilja. Sprva teče gladko, kot po maslu, saj se držimo urnika in ostajamo načelni dokler se ne zadovoljimo s prvimi nekaj grami, ki smo jih izgubili, ko stopimo na tehtnico ali pa nas zadovoljijo milimetri okoli mišice. Kakor hitro so vidni prvi rezultati, že smo pripravljeni na prve kompromise.

Danes se mi ne da, pa grem naslednjič.
Tokrat res ne utegnem.
Ah, pa saj sem prejšnjič, pa teden nazaj...

Pravzaprav za to nismo povsem krivi sami, ampak nam zagodejo možgani. Temna stran, na tisti po kateri se sprehaja hudiček, si obožuje zapomnit vse pregrehe. Ni ga čez zadovoljivi izkušnjo po liniji najmanjšega odpora in zato se tako težko odvadimo starih navad. Problem je predvsem v tem, da vzame nekaj časa, da se dobra navada implementira v življenje in zato ljudje postanemo frustrirani v vmesenem času, ker nismo zadovoljni z rezultati oz. niso takšni kot jih pričakujemo, zato nehamo.

Za vztrajanje potrebujemo nenehno vzpodbudo, ki nas opogumlja na poti naprej. Kreiranje nove navade je kot treniranje kužka. Za uspeh je potrebno lagati možganom in jih prepričati v to, da je obisk telovadnice nenehna nagrada, tako možgani ne obupajo nad nami.

V pomoč pri doseganju cilja nam lahko služi to, da celotno pot razdrobimo na manjše cilje za katere  ustvarimo točkovno lestvico. Naj ima lestvica popolno skalo od najmanjših nagrad pa do velikih zadetkov, ki jih osvojimo po določenem scenariju. Recimo z dosego manjših ciljev osvojimo čas zase s sprostitveno masažo in wellnessom, veliki cilji ali pa še boljše veriga njih, pa prinese prost vikend v gorah, na morju ali kjerkoli si že želimo. S tem praktično nenehno vidimo rezultate, saj gre pri vsem skupaj za občutek zadovoljstva.

Naslednji pripomoček so socialna omrežja s katerimi smo povezani z drugimi in lahko tako vsaj enkrat dobesedno naredijo nekaj dobrega. Iskreno povedano, večina nas naredi več, če nas nekdo opazuje, če smo na nek način nadzorovani. Z ustvarjanjem in deljenjem vsebine na socialnih omrežjih dobimo občutek, da nas nekdo opazuje in kdaj tečemo hitreje? Sami v gozdu ali v gneči čez mesto?

Na koncu gre za igro, cel proces je igranje s sabo in če stvari katere bi naj počeli za zdravje in boljše počutje niso zabavne, jih naredijo zabavne igre. Preobračanje napredka v igro je razlog za vztrajanje, ker ali so stvari, ki jih počnemo zabavne ali pa jih bomo nehali početi.

Za konec bom izpostavil še en pomemben aspekt pri osvajanju ciljev in novih navad. Ko jih osvojimo ostaja nevarnost, da jih ponovno zavržemo in pristanemo na enakem kot prej, zato je pomembno, da se o stvareh izobrazimo. Pomembno je, da točno razumemo zakaj nam neka stvar koristi in globje kot je naše razumevanje, bolj bomo stvari predani, ker konec koncev nam lahko zmanjka besed o tem, da je nekaj pomembno, ampak potrebno je najti razlog zakaj točno bo to koristilo nam in od tod naprej se začne motivacija.

KUL KARIERA ANJE MARIČ

Anja Marič je soustanoviteljica podjetja Woodway v katerem se nahajajo unikatni modni dodatki iz lesa. Njihova zgodba temelji na drugačnem načinu razmišljanja s katero navdušujejo njihovi izdelki med katerimi najdemo ure, sončna očala, nakit in celo torbice. Podjetje je sveža zgodba, ki pa se je v slabih treh letih delovanja že dobro uveljavila in si med drugim nadela naziv Mladi podjetnik leta 2015, ki sta ga prejela Anja in njen partner za uspešno realizacijo ideje Woodway.
Toliko zanimiv kot ponudba podjetja, pa je tudi njegov nastanek. Zaposlena v dobro plačani službi se je Anja počutila nepogrešljiv del ekipe, zase pa je našla zadovoljstvo in veselje ob opravljanju dela. S pričakovanjem veselega dogodka je odšla na porodniški dopust, kjer  bi naj uživala kvaliteten in sproščen čas z otrokom, pa gre življenje svojo pot. V času porodniškega dopusta je izvedela, da se njeno delovno mesto ukinja, ne obstaja več in tako je ostal brez dela ob dveh otrocih. Preveč odgovornosti, da bi ostala doma in tako se je začela podjetniška pot Anje, ustvarjanje kariere po svojih merilih. Daleč od tega da bi bilo enostavno, ampak takšni so začetki. Sprva sta s partnerjem razmišljala o gostinskem lokalu, dokler nista pristala v Stockholmu in je Anja v razstavnem oknu videla leseno ročno uro. To je bilo to, tisto kar želi početi v življenju.
Finančno na tleh jo je prizadelo, da ni mogla podariti unikatnega izdelka dragi osebi, prizadelo tako močno, da se je zaobljubila, da nikoli več  ne bo brez denarja.
Zaobljube so lahko močan sprožilec, seveda ne tiste, ko jih delimo enkrat običajno v najtežjih trenutkih, da so nam bolj v uteho, ampak zaobljube, ki jih poosebimo. Takšne, ki si jih ponavljamo dan za dnem, uro za uro, dokler ne dopovemo svojim možganom da smo jih sposobni doseči in preženemo vsak dvom. Takrat se začne sprememba in pot naprej.
V začetni podjetniški vnemi sta takoj navezala kontakt s tamkajšnjim proizvajalcem, ampak seveda z nobenim interesom iz druge strani.
Kdo bo počel posel z nekom neznanim, majhnim in neuveljavljenim?
Nadaljevala sta z iskanjem, raziskovanjem in ustvarjanjem priložnosti ter našla primerna partnerstva. Od tukaj naprej pa se je začelo ustvarjanje lastne blagovne znamke. Trenutki negotovosti in kup problemov, ki zahtevajo rešitve zdaj in takoj, tako da je vedno premalo časa. Večinoma se naslanjamo na uveljavljene zgodbe, viden rezultat in uspeh, ki sledi, vse prepogosto pa pozabljamo na dogajanje za zaveso, v nevidnem polju, ki ga podjetnik deli sam s seboj. Anja pravi, da je najtežje trenutke premostila z jokom. Vsak dan je jokala, ampak nikoli ni pozabila na to da zmore, da bo in da mora naprej. Kam?
Ne veš in od tukaj solze, obup, žalost, napetost, ampak najpomembnejše, da ne pozabiš na tisto kar želiš doseči in predvsem da zmoreš. Zmoreš, čeprav zasut z delom, brez nedelje, brez prostih dni in na robu prepada, ampak zmoreš. Lahko zgradiš most tako kot ga je Anja.

Danes, po slabih treh letih je Anja na delovnem mestu, ki ga je ustvarila sama, zase in še za kupico ostalih. V njenem urniku so tudi prosti dnevi in ure za preživljanje prostega časa z družino. Podjetje, ki ga je ustvarila ji ponuja kreativno in ustvarjalno delo v katerem uživa in je zanj hvaležna. Na koncu dneva pa je lahko hvaležna predvsem sebi, da je premostila vse težave in uspela.
Daleč nazaj se zdijo sedaj začetki prve spletne strani, ki jo je ustvarila sama in tudi občutki nesreče, ki jih riše spomin na solze, počasi bledijo.
Kaj pravi Anja na tisto večno vprašanje kdaj sem pripravljen na podjetniško pot?
Verjetno, če se to vprašam, potem nisem. Življenje ni enosmerna cesta dveh odcepov, ampak platno, ki ga čečkamo po dolgem in počez in pri tem nam pomagajo še vsa izkustva, ki jih po poti naberemo. Vsako platno je drugačno, zato Anja pravi, da smo si različni. Nekateri so na podjetniško pot pripravljeni po diplomi, nekateri pred njo, drugi po daljšem nabiranju izkušenj na delovnem mestu. Ni enega odgovora na to vprašanje, ni enega recepta za vse jedi, zato Anja verjame, da nam življenje ponudi vse potrebno, ko smo zreli in pripravljeni na spremembo, predvsem pa verjame v drugačen način razmišljanja. Drugačen kot ga predstavlja Woodway.

SEM PODJETNIŠKI MATERIAL ALI NISEM?

Priložnost sem imel poslušati predavanje enega najbolj uspešnih podjetniških gurujev pri nas. Predavanje z naslovom "Sem podjetniški material ali nisem?" je vodil in pripravil mag. Aleš Lisac, direktor podjetja Lisac&Lisac, avtor, predavatelj in marketinški svetovalec, ki ga lahko bolje spoznate na njegovem blogu Dnevnik marketinškega guruja.

Vsakdo se sprašuje ali delam prav? Sem na pravi poti in ali bo kaj iz tega? Je to kar počnem sploh zame? Takšna predavanja lahko služijo kot dobro izhodišče za vrednotenje, primerjavo znanja, prepoznavanje kaj še manjka in na koncu osebni indikator zadovoljstva. Še posebej so takšni dogodki kompetentni če jih vodi oseba kot je Aleš Lisac, ki je svojo konkretnost nakazal že pred predavanjem s pogovorom in navezovanjem stikov z udeleženci in razlogih zakaj smo tukaj.

V uvodu smo izvedeli nekaj podrobnosti o začetku njegove podjetniške poti, ki se je začela z ustanovitvijo podjetja skupaj s prijatelji študenti. Pravzaprav niso vedeli kaj bi počeli, kaj znajo početi, ustanovili pa so podjetje. Sicer takšnega pristopa nisem slišal prvič, pa vendar se mi zdi to zgodba nekega drugega obdobja. Danes je pristop drugačen in je ustanovitev podjetja zadnja na lestvici potreb za začetek posla, vsaj takšnega mnenja sem jaz, če že nihče drug ne. Pa vendar, iz te točke lahko izpostavim naslednje predstavljeno bistvo, ki tretira podjetnika kot tistega, ki naredi stvari drugače, ravno obratno, kot jih počnejo vsi ostali. Narediti drugače, da postanemo zanimivi za kupce, narediti drugače, da se ločimo od konkurence in narediti po svoje, da nam je stvar jasna.

Ključni del predavanja je govoril o statusu, o moči in pustil pečat, da vse kar šteje, je kdo si. Skozi predavateljeve primere so se nizale različne situacije podrejenih in nadrejenih položajev, ampak bistvo pogajanj je da sta strani izenačeni iz česar z mojimi besedami dobimo največji izkoristek z najmanj vloženimi resursi. Kaj pomeni status in moč lahko nazorno vidimo na primeru Elona Muska, direktorja Tesle, SpaceX in družabnika SolarCity, ki ga je navedel tudi predavatelj. Elon Musk s svojim vplivom in osebnostjo, ki jo predstavlja, prodaja avtomobile, ki še sploh ne obstajajo. Ni jih možno videti, ni jih možno testno zapeljati, vse kar je možno je plačilo avansa in ljudje so ga pripravljeni plačati. Ne zaradi ideje, ampak zaradi Elona Muska. Mogoče se zdi pretirano zahtevati denar brez da imamo produkt, ampak na drugi strani kaže na to da nam kupci zaupajo, da verjamejo v našo idejo in konec koncev, da jo je vredno razvijati. Podjetje na koncu definirajo kupci, ki so pripravljeni plačati račune ali pa podjetje propade. Avans je učinkovita metoda, da se izognemo plačilni nedisciplini.
Avans ali pa ne delamo! Strah pred ne delom je pri večini večji, zato mora posameznik poskrbeti, da ima dovolj akumuliranih sredstev, katerim Aleš pravi "fuck you money", jaz pa "povšter". Gre za denar, ki ga prihranimo in nam omogoča da presežemo ponudbe, ki jih ne želimo oz. tiste, ki ne dosegajo naših standardov poslovanja, pa četudi sodelovanje odpade zaradi plačila avansa. V obdobju globalnega trga je najtežji boj, boj za najnižjo ceno in plačilni pogoji so eden od njenih gradnikov, zato nima smisla dobivati posla, samo da imamo delo, ampak je smisel ustvarit dolgoročno kreativno okolje. Okolje, ki podpira naše podjetje in stranke vedo zakaj izberejo nas. Za takšno poslovanje si moramo utrditi pozicijo in pozicijo lahko utrdimo samo tako, da poslujemo s tistimi, ki dosegajo naše standarde in zavračamo tiste, ki jih ne. Takšno poslovanje in pozicioniranje nam omogoča »fuck you money« ali po moje »povšter«, ko lahko zavrnemo neprimerno povpraševanje.
 
Moram povedati, da se precej strinjam z Alešem in delim njegovo mnenje glede pogledov na start-up okolje. Okolje, ki je bolj trend, kot karkoli drugega in v katerem se hitro znajdemo v zanki odvisnosti od zunanjega kapitala. Kapitala, ki priteka brez da bi ga ustvarjali in na drugi strani predstavlja nevarnost, da res nehamo ustvarjati in začnemo lovit subvencijo. Sicer dober primer na to temo, največja nevarnost je en kupec, en izdelek, ena storitev, ampak se na tem mestu ne strinjam. Čeprav res tovrstni start-upi živijo od ene stranke, ki jo predstavlja državna subvencija, pa ne moram mimo dejstva, da je en produkt-cel svet idealna kombinacija. Čeprav sem sam naklonjen in naravnan v multi produktno in storitveno poslovanje, poznam uspešne zgodbe, ki se držijo zgornjega načelo in presegajo vsa merila. Zgodbe o katerih si v skritih mislih drznem samo sanjati in upam da me nekje čakajo.

Predavanje je bilo zanimivo, zanimivo, ker je bilo profesionalno izpeljano in je znalo pritegniti. Vsekakor je Aleš Lisac ikona svoje branže in s tem predavanjem je izkazal znanja in kompetence, sploh, ker je predavanje na takšni ravni vrgel iz levega rokava. Vsaj takšen pečat je pustil.

KAKOR KDAJ

V svojih zapisih na blogu sem že delil besedo o drobnih stvareh, ki me osrečujejo. Govoril sem o MINIMALISTu pri prehranjevanju in vsakodnevnih rečeh, ki prinašajo trenutek pristne sreče, ampak jih običajno spregledamo. Res je, da sledim minimalizmu in ga namenoma iščem, ker mi ponuja vse, kar potrebujem, čeprav mu nisem vedno zvest.

Včasih želim vse kar ponuja materialni svet. Lovim se v stvareh, ki jih vsakodnevno zavračam in so mi nelogične. Potrošništvo, ki ga povezujem z brezglavostjo se mi zoperstavlja že zaradi pomanjkanja razsodnosti, ampak kljub temu se znajdem v tej vlogi. Nenehna povečujem pozornost svoji prehrani, pa vendar se znajdem v trgovini med policami s čipsom. No ja, čips, ampak za človeka, ki je striktno naklonjen samooskrbi in lokalni hrani je ta polica, kot odziv na nespodobno povabilo. Obožujem slan okus in maščoba, čeprav najbolj nizko kakovostna, odlično sede zraven. Dilema minimalista, zavedanje telesa v eno in moč uma s podporo borbončic v drugo stran.

Osebno menim, da sem skregan z modo, čeprav sem že nekaj krat prejel pozitivne opazke na račun svojega stila oblačenja. Nekako ne posvečam pozornosti na slog in se mi zdi zapravljanje za oblačila popoln nesmisel. Zapravljanje časa, denarja in še nepotrebno pehanje od trgovine do trgovine, pa znajo postati tudi čista pot užitka. Običajen dan, kot mnogi pred in še mnogi za njim, zna v trenutku postat drugačen, ko te preplavi že skoraj otroški, da bi nekaj imel. Nekako ni težko zakorakat v trgovino in še celo več, prav uživam ob pomerjanju v garderobi. Tako se v svetu prenasičenim s tekstilom ujamem  med kupovanjem nove srajce. Brezmejno, popolnoma človeško se lahko stopnjujem in v celoti negiram ta blog. Znam se zalotit v bazenu z mehurčki, daleč vstran od naravnih izvirov, z lahkoto si predstavljam svoj kozarec penine na vrhu nebotičnika ali se zalotim na nepotrebnem kafetkanju v centru mesta.

Kako se odzvati na vse dileme, ki me srečajo?

 

Zagovarjam načelo zmernosti in tukaj sem z zmernostjo v popolnem kontradiktu. Stati pred polico s čipsi in se prepričevat kako je tisto tam gori fuj, mogoče, ampak ne jaz. Seveda pobašem eno izmed prenapihnjenih vrečk in jo vzamem s seboj. Priznam, okus mi odgovarja in z okušanjem se hitro znajdem v prenasoljenosti vsebine. Razlog, da sem stvar kupil v prvi vrsti je predvsem to, da ugotovim kaj ta stvar je in ne vidim smisla, da se bom z vsakim vstopom v trgovino ošteval pri prepovedanih policah. Ne, raje se odločim, da gre z mano in zadovoljim potrebo po imeti. S tem dobi ta del mene potrditev, hkrati pa ga opomnim kako nesmiselne odločitve sprejema in vsekakor bom imel daljše obdobje mir pred njim. Nikoli si ne privoščim smetiščne hrane tudi naslednji dan, po njej nimam niti potrebe, če že, pa se odkrito pogovorim s sabo o počutju prejšnji dan. Še manj imam potrebe po modnih izletih, ki me večinoma minejo že med pomerjanjem. Tovrstno dojemanje potrošništva sem razvil iz popolnoma konvencionalnega nadomeščanja potreb z nakupi, ki sem jih začel smiselno reducirat. Danes trošim manj, ampak še vedno preveč. Sicer je najenostavneje zapret proračun za tovrstne aktivnosti, ampak sem prepričan, da na dolgi rok pustijo neželene posledice na drugih nivojih, zato se raje omejujem z zadovoljevanjem. Vedno manj, ampak postopoma in vsakič bliže, ko se potreba po imeti ne pojavi več. Govorim seveda o nepotrebnih dobrinah, ki jih trgovine ponujajo v večini, za potrebne stvari, ki so nujne za preživetje, delo ali ustvarjanje pa imam spet drugačno mnenje in pristop. Nekaj besed tej temi sem že namenil v objavi DENAR, širše pa jo opišem naslednjič.  

DENAR

Se vam dogaja, da se zdi kako se vse vrti okoli denarja? Meni se, ampak na srečo poredko. Ogromno razmišljam o denarju in njegovem pomenu, da bi odkril namen te magične valute. Magična valuta se mi ne zdi zato ker bi imel kakršnokoli čarobno moč, ampak zaradi misterioznega prostora, ki ga zaseda v družbi. Pravzaprav vsi delamo zanj in si ga na nek način želimo v izobilju, ampak kakor hitro opazimo nekoga, ki ga ima v večji količini, je ta oseba baraba in lopov. Čudna reč, ko si vsi želimo postat barabe.

Večina ljudi vidi v denarju instant rešitev za vse težave in tegobe. V obilici denarja se skriva imaginarna podoba sanjskega življenja. Ne vem kaj to je, ampak nekaj v smislu ležanja na plaži, ogromne vile in dragih avtomobilov. Izkrivljena podoba življenja, ki ne upošteva potreb zdravja, prijateljstva in ljubezni. To ne pomeni da teh vrednot ne moremo dosegat, če nam je denar na voljo v izobilju. Lahko, ampak percepcija denarja se spremeni. Ni več nedosegljiva podoba rešitve za probleme, ki jih lahko rešimo brez njega.

O tem kako denar ni rešitev življenjskih tegob nam nadzorno kaže statistika glavnih dobitkov na loteriji. Povprečni igralec v lovu na sanjske številke prihaja iz spodnjega dela premoženjske lestvice. Tako so večinski dobitniki glavnih dobitkov prav predstavniki te statusne skupine. Večina glavnih dobitkov se v relativno kratkem času vrne v svoj statusni razred k enakim problemom, kot jih je imela prej. Ali je torej vsota glavnega dobitka premajhna za sanjsko življenje? Po moje ne, pripisujemo pa ji prevelik pomen.

Sam v vsotah denarja ne iščem iluzij o brezskrbnem življenju, raje ga dojemam kot orodje. Z uporabo orodij si človek olajša delo, nikakor pa ga orodje ne naredi namesto nas. Tako kot z lopato prekopljemo gredo ali s kladivom zabijemo žebelj si tudi z denarjem olajšamo delo. Mogoče bi se sedaj obregnili ob moje besede v smislu, no vidiš, več denarja in manj dela, pa naj vas pomirim. Si predstavljate, da bi naši dedje z lopato čakali na izum bagra, da izkopljejo temelje za svojo hišo ali naše babice kako čakajo na izum pomivalnega stroja? Si predstavljate sebe kako čakate, da vam bo na voljo najsodobnejša tehnologija iz kvantne znanosti, ker je izvijač preveč primitivno orodje? Jaz si ne, če že, pa moja predstava opazuje popolnega idiota. Enako je z denarjem, poznate koliko ga imate na voljo in uporabite ga za svoj namen. Ne bodite nesmiselni, ker tudi juhe ne mešate z izvijačem.

 

S svojim denarjem skušam ravnat gospodarno, kar pri meni pomeni da s čim manj sredstvi dosežem čim višji rezultat. Včasih ga imam več, drugič nič. Trenutno si lahko privoščim, da vsa svoja sredstva namenim za stvari v katere verjamem. Verjamem da spreminjajo svet v boljši kraj za vse in upam da bom vedno sposoben ustvarit dovolj denarnih sredstev za širjenje pozitivnih idej in lepše prihodnosti.