DOBRI MOŽJE DECEMBRA

Danes je druga adventna nedelja, ki letos sovpada z dnem svetega Nikolaja poznanega pod imenom Miklavž. Miklavž je prvi od treh dobrih mož, ki nas obiščejo v mesecu decembru. Je kot znanilec pravljičnega vzdušja, ki ga riše božič z obiskom Božička in novo leto z dedkom Mrazom.

Namenoma sem zapisal pravljičnega vzdušja, ker se osredotočam na potrošniški koncept in ne prazničen, ki bi v verskem smislu pomenil vse kar drugega, kot obisk izmišljenih mož in ravno to je detajl, ki se me je letos dotaknil, prišel je namreč kot preblisk, kot utrinek resnice.

Zanimivo, da sem skozi otroštvo najmanj pozornosti posvečal Miklavžu, osrednja figura pri meni je bil Božiček, pri nekaterih vrstnikih dedek Mraz, ampak nikogar nisem poznal, ki bi mu to bil Miklavž ali sveti Nikolaj kot je bolj pravilno.

Zakaj tako dlakocepim okoli pravilnege poimenovanja?

Zato ker je sveti Nikolaj, za razliko od ostalih dveh, resnična oseba, zgodovinsko dejstvo, ki je upodobljeno v človeku kot sem ti ali jaz.

Nikolaj je bil otrok premožnih staršev, kateri jih je razveselil šele v pozni starosti. Njegovi starši so kljub premožnosti ohranili čut za soljudi, predvsem tiste z manj sreče, bili so namreč velikodušno dobrodelni. To lastnost je prevzel tudi Nikolaj, ki je po smrti svojih staršev razdal premoženje ubogim, svoje življenje pa posvetil duhovnemu poklicu. Po smrti škofa v njegovi škofiji so sklenili, da bo naslednji škof tisti duhovnik, ki bo zjutraj prvi vstopil v cerkev. To je bil Nikolaj, dobrotnik, ki je postal škof, tako pa smo dobili neizpodbiten dokaz o njegovem obstoju. V četrtem stoletju se je namreč z udeležbo na koncilu v Rimu lastnoročno podpisal v knjigo skupaj z ostalimi prisotnimi škofi. Deloval je v Turčiji na območju Antalije in kmalu po smrti je bil predlagan za svetnika. Večkrat sem poudaril, da je bil dobrotnik, ki je pomagal ubogim, najbolj pa izstopa dejanje, ki ga je storil po smrti matere treh sester. Oče jih je želel prodati v zakon, Nikolaj pa je zvečer na njihovo okensko polico nastavil tri kepe zlata. Tako se je lahko vsaka z doto primerno omožila v zakon. Zaradi tega dejanja je sveti Nikolaj običajno skupaj s pastirko palico, ki ponazarja škofovsko poslanstvo, upodobljen tudi s tremi zlatimi jabolki.

Sveti Nikolaj

ericcostanzo.me

Kaj pa preostala dva dobra moža?

V svoji biti sta modificirana kopija svetega Nikolaja, ki ga je domišlija ali pa koristoljubje obarvalo v barve primerne času. Enega si je izmislila Coca-Cola, korporacija, ki v osnovi prodaja sladkano vodo, ampak ji to odlično uspeva zaradi marketinških potez. Ena izmed njih je zagotovo ta, da je izkoristila enega največjih praznikov v katoliški doktrini in v človeški zgodovini nasploh, kar je zanimivo dejstvo sploh za sodobno družbo, ki ni več tradicionalno katoliška. 25. december je pomemben datum že od samega zavedanja človeka o cikličnosti nebeških pojavov skozi leto. Glede na spreminjanje narave skozi letne čase, so le ti podvrženi kroženju Zemlje okoli Sonca in tako pride 21.3. pomlad, 21.6. poletje, 23.9. jesen, ko se začne dan krajšati. Dan se krajša vse do 21.12., ko nastopi zima. Takrat je Sonce najnižje na nebu in dan je najkraši. Sonce ostane najnižje na nebu tri dni in 25.12. se Sonce za prosto oko prvič vidno dvigne. Od tega dneva naprej se dan spet daljša, svetloba je zmagala nad temo in kristjani smo pričakali prihod odrešenika Jezusa Kristusa, ki ga obeležujemo na Božič. Coca-Cola je izkoristila priložnost in ta dan na družinsko mizo servirala potrošništvo, ki je vstopilo skozi dimnik.

Kaj pa dedek Mraz?

Izmed vseh -izmov v človeški zgodovini se je po drugi svetovni vojni od avtokratskih obdržal socializem ali njegova trša oblika komunizem. Kot protiutež kapitalizmu si je druga stran izmišljevala svoje izpeljave. Tokrat si je tradicionalno rdeča morala nadeti drugo barvo, kajti rdečo je zasedel Coca-Colin Božiček. Nastal je beli dedek Mraz, kar nam priča o tem da verjetno ni nastal v Sloveniji, kjer je bil bela barva domobrancev. Seveda pa dedek Mraz ni smel imeti ničesar opraviti z vero, konec koncev je socialistična družba, brezbožna družba v kateri je religija opij za ljudstvo. Da le ta opij ni oblast. Dedek Mraz je prišel na Novo leto.

Okoli izmišljenih mož smo se vrteli toliko časa, da smo pozabili to da je sveti Nikolaj resničen, da je bil resničen mož.

Ne vem, mogoče zato ker je pretežak vzor, da bi mu sledili?

Ne vem, mogoče zato ker tako kot so lagali nam, mi lažemo svojim otrokom?

Mar res želimo postavljati temelje družinskega življenja na laži?

Upam da ne, zato sem napisal zgornje besedilo in letos imamo dovolj časa da o tem premislimo, ker karkoli že podarjamo za praznike, ne podarjajmo koronavirusa.

Petek 13.

Koledar se je ponovno obrnil tako, da smo danes petek trinajstega. Datum, ki ga nekateri povezujejo z misticizmom, posebnim dogajanjem,  zagotovo pa se vsak vsaj za trenutek obregne ob datum, ko se na koledarju obrne petek trinajsti. 

Petek 13.

(time.com)

Na blogu #Neustavljiv ta datum namenjam temu, da opišem in predstavim katero izmed teorij zarot, danes pa bom povedal več o samem datumu, o petku trinajstem. O tem od kje izvira, kakšno zgodovino prenaša in zakaj ljudje pripisujemo posebno dogajanje temu datumu?

Izvor petek trinajstega, kot posebnega datuma, sega v sam začetek štetja let zahodnega sveta povezanega s smrtjo Jezusa Kristusa, ki je po verovanju, s smrtjo na križu, daroval svoje življenje za odrešenje ljudi. Dogajanje žrtvovanja Odrešenika se začne z zadnjo večerjo na kateri je okoli Jezusa zbranih dvanajs učencev, torej trinajst ljudi. Trinajsti med njimi je Juda Iškarjot, tisti, ki je Jezusa izdal, da so ga naslednji dan, ki je bil petek, križali. 

Poznane so tudi razne špekulacije, od tega da je bil dogodek križanja na trinajstega v mesecu, do tega da so pomembni dogodki človeštva iz stare zaveze prav tako vezani na petek. 

Dan ko sta se Adam in Eva pohujšala zoper Boga s prepovedanim sadežen iz drevesa spoznanja bi naj bil petek in prav tako dan ko je Abel ubil svojega brata Kajna. Dovolj razlogov da sta dan in datum dobila negativno konotacijo v krščanskem svetu, še bolj pa nas bo v tančico skrivnosti in mistike popeljal naslednji dogodek.

križanje Jezusa - Andres Ramos

Okoli vitezov Templjarjev se spleta cela vrsta mitov, zgodb in teorij zarot. Od njihovega začetka, ko je leta 1095 papež Urban II. pozval h križarskim pohodom za zasedo svetega mesta Jeruzalem, pa do njihovega konca in še celo naprej, vse do danes, ko je dogajanje okoli vitezov Templjarjev še vedno pestro, mistično polno srivnosti in teorij. 

V povezavi s petkom trinajstim so pomemben dogodek aretacije francoskih templjarjev leta 1307. Zgodile so se 13. oktobra in to je bil prav petek. 

Aretirani so bili pripadiki vitezov Templjarjev skupaj z velikim mojstrom Jacquesom de Molayem. Viteze so brutalno mučili, dokler niso priznali lažnih obtožb, ki so vključevale homoseksualnost, herezijo, čarovništvo, čaščenje hudiča, pljuvanje na križ, itd. 

V prihodnjih letih so viteze sežgali na grmadah, vključno z velikim mojstrom Jacquesom de Molayem, ki je bil usmrčen leta 1314. Pod pritiski kralja Filipa je papež Klemen V. leta 1312 razpustil red vitezev Templjarjev, zapuščino pa prepustil rivalskemu redu vitezev bolničarjev, bolj poznanim pod imenom Malteški viteški red.

Zgodba vitezov Templjarjev ima torej svoj bridki konec prav na petek 13. leta  1307, čeprav je imokatoliška cerkev kasneje ponovno procesirala primer in sprejela zaključke, da so bile sodbe vitezem Templjarjem nepravične, razpustitev reda pa posledica pritiskov sekularnih vladarjev na papeža.

Sprejeto prepričanje zgodovinarjev je da je red vitezev Templjarjev popolnoma izginil pred sedemsto leti, kljub temu pa nekateri verjamejo, da se je red umaknil v podzemlje in se ohranil do današnjih dni, predvsem v navezi s prostozidarji.

Friday the 13th & The Knights Templar

(covingtonweekly.com) 

Konec devetnajstega stoletja si je stotnik William Fowler prizadeval odstraniti stigmo okoli petek trinajstega in trinajstice, kot nesrečne številke nasploh, ampak vse kar pa mu je uspelo, je verjetno to da je še poglobil mistiko in misterij okoli nje. 

Ustanovil je Klub Trinajst za katerega je bilo značilno da se je dobival trinajstega v mesecu v sobi trinajst na večerji s trinajstimi hodi. Pred večerjo so se člani sprehoili pod lestvijo z napisom “Morituri te Salutamus” ali “Umrli vas pozdravljamo”. Skrivnostnost in misterij okoli Kluba Trinajst pa spleta predvsem dejstvo, da so se v ločenih obdobjih na večerji pojavili kar štirje predsednik Združenih držav Amerije, med njimi tudi Theodore Roosvelt.

The Thirteen Club

(medium.com)

S tem smo spoznali osnovne dogodke, ki spletajo pripisovanje posebnega pomena prav petku, ko ta pride na trinasti dan v mesecu. Zagotovo jih je še mnogo več, sem pa vam z zgornjimi primeri podal dovolj iztočnic za raziskovanje naprej ob tem pa razložil izvor datuma, ki je v znantno zaznamoval kar celotno filmsko industrijo grozljivk.

 

EKO NI STANDARD, AMPAK FILOZOFIJA

Že nekaj časa spremljam dogajanje na eko-bio sceni in nikoli se mi ni zdel čas bolj primeren za diskusijo o tej temi, kot sedaj. Zagotovo je nekaj povezave s tem, da sem se sam začel bolj aktivno ukvarjati s kmetijstvom, glavnino pa zagotovo prinašajo okoliščine v katerih se je znašel svet skozi koronakrizo. Krizo iz katere se rišeta dve skrajnosti novega sveta, zlata doba človeštva na eni strani in apokalipsa na drugi. Pred katero od teh dveh stojimo ne vem, nekaj pa je gotovo, da nas v vsakem primeru čaka prebujenje. Prebujenje za vstop v zlato dobo človeštva ali prebujenje za njegovo preživetje v post-apokaliptičnem svetu. Skozi prebujenje bomo zagotovo morali premisliti o obliki družbenga sistema v katerem bomo živeli in skozi to se bomo prebijali v vsakem primeru, zato se mi zdi pomembno, da se o tej temi pogovarjamo danes in da podelim svoj pogled na stvar.

Brez premisleka smo pozidali rodovitno zemljo s trgovskimi centri, o katerih danes teče dilema ali naj ljudje v njih ob nedeljah delajo ali naj bodo zaprti. Glede na to s kakšnim užitkom jih obiskujemo, pretiran premislek o pozidavi niti ni potreben, sploh ne zato, ker rastejo vedno novi in novi, ob tem pa so vsi še vedno polni. Nekako smo slovenci znani po tem, da pred trgovski center postavimo zverino, svoj ponos, ki je obut v takšna platišča, da še pes potrebuje lestev, če jih želi “pohcat” in čeprav je za takšen stroj potrebno odšteti tudi tretjino dohodkov, seveda brez amortizacije, je to nič v primerjavi s ceno hrane. 

Hrana, hrana, kako je draga ta hrana. Včasih se mi zdi, da so ostale stvari že zastonj, da jih mečejo za nami, samo hrana je vedno dražja, ko poslušam diskusije o cenah lastnike teh famoznih valjev z vsemi možnimi asistenčnimi sistemi zapakiranimi v ergonomsko udobje ohlajeno na ravno pravo temperaturo. Tarnanje nad cenami hrane, ki nikoli in nikdar ne zdrži realne primerjave s ceno in vzdrževanjem jeklenega konjička, kateri se je spremenil v kraljevo kočijo vpreženo v čredo konj. Cena hrane v nakupovalnih centrih nikakor ni realno primerljiva s stroški vzdrževanja rakete pred njo, ampak ko v enačbo vključimo tudi dajanje vtisa ali pa vsaj iluzije vtisa, ki ga ta jeklena kočija pušča, pa se zadeva obrne na glavo in dobi kontekst. 

Konec koncev, vsi vidimo da se je pred trgvino in iz parkirišča pred njo pripeljal s SpaceShuttlom, nihče pa ne vidi kaj daje v usta in zato so v vozičku stvari z nalepkami kričečih barv na katerih so -%. Hrana je hrana in zato se je pripravljen za 10 centov spravit iz trgovine, vsest v svojo raketo s famoznimi valji in z vsemi asistenčnimi sistemi zapakiranimi v ergonomsko udobje, ki je ohlajeno na ravno pravo temperaturo, pognat motor in se zapeljat pred drug nakupovalni center. Ker se splača. Le na plin ne smeš preveč pritisnit, kar pa tako ali tako v takšnem avtomobilu ni dobro razen če si naftni šejk. Iz istega razloga, ker se splača, se v ponedeljek kupuje to in to, tam, v torek tisto in tisto, tam in tako do konca tedna. Vsak dan lahko vseh petintrideset valjev, z vsemi asistenčnimi sistemi plus enim več, pri čemer je vse skupaj zapakirano v ergonomsko udobje in ohlajeno na ravno pravno temperaturo, postavljenih na ogled pred enim od nakupovalnih centrov, ker je v njem nekaj kar se tisti dan splača in kupuje za dat v usta. Stereotipen opis v katerega ne verjamem rad, pa vendar ga preveč srečujem.

Kakorkoli, ta zapis ni namenjen moraliziranju, olepševanju ali iskanju simpatij, zato je zapisano tako kot je mišljeno in ni daleč od resnice. To je ena plat zgodbe. Sedaj pa gremo še na drugo stran spektra, kjer domujejo certificirane tete.

Obsesija, ki je pojedla gospe v poznih srednjih letih svojega življenja v katerem so bistvo prevzeli standardi in certifikati, ki jih sedaj prežvekujejo v domu katerega čistita kis in soda bikarbona. Nič narobe, če bi le vse skupaj srečalo sito razuma, tako pa se večkrat znajdemo onkraj njega. Recimo znotraj petnajstih slojev embalaže, ki nas prepričuje v vse blagodejne učinke za nas in okolje, preden pridemo do vsebine, ki je ni več kot za prst in če za trenutek pustimo na strani to, da so najbolj zdrave rastline vedno doma na drugem koncu sveta, naj omenim tukaj le še to anomalijo certificiranih tet, da pač značka poštene trgovine iz ne vem katerega zakotnega dela našega planeta, enostavno odtehta vrt in hlev Jožeta iz prve kmetije. Jože enostavno nima pojma, ima vse umazano in je nasploh le zavrt kmet.

Nekako ni dileme o tem, da bi se med branjem tega sestavka slučajno znašli tisti s petintridesetimi valji v avtomobilu za katere nisem prepričan,če sploh znajo brati. Precej večja verjetnost je da se bo ob branju tega besedila znašla kakšna certificirana teta, če ne drugače, zaradi naslova, zato še dobronameren nasvet. V primeru da vam je branje povzročilo hlipanje in lovljenje sape, pri čemer ne pomaga nobena od vseh kundalini metod Savine Ataj in nobena od neštetih tehnik sproščanja, brez skrbi. Čokolada bo rešila problem, tudi tista brez certifikata.

S tem sem obdelal oba ekstrema, nekoliko karikirana, zato da dobimo vpogled v spekter znotraj katerega se nahajamo. Zapis, ki ga bereš je namenje predvsem tistemu vmes med opisanima ekstremoma. Zdravemu razumu, če želiš, s katerim se nam razodene horizont, da eko ni standard, ni kalup, ki ga stlačimo v certifikat in ga zadostimo z vsemi kljukicami, ampak je filozofija. Spremenljiva pri kateri je v enem primeru plastika škodljiva, v drugem pa sprejemljiva, filozofija pri kateri je uvoz napredek in v drugem primeru katastrofa. Katastrofa je pri hrani. Družba, ki si ne more zagotoviti dovolj hrane je obsojena na propad in čeprav tega ni moč čutiti, propadamo z vsakim uvoženim živilom, ker z njim ubijamo lastno pridelavo hrane, ubijamo lokalno kmetijstvo, s katerim se ukvarja vedno manj in manj ljudi.

Drugič, ker ves denarni tok ali pa vsaj glavnina njega, zaobide našo ekonomijo in tako ostajamo brez notranjega finančnega pretoka, ki se steka drugam. Tako hiramo na dolgi rok, ob tem pa nam vedno preti grožnja pomanjkanja hrane zaradi momentalne spremembe okoliščin v svetu. Recimo kot se je to zgodilo ob izbruhu koronavirusa, ki k sreči ni efektiral dostopa hrana, vsaj ne pri nas in vsaj zaenkrat ne, menim pa, da je kriza, ki jo je povzročil virus, šele prva v nizu kriz, ki bodo sledile.

foto: Ego-Eco (splet)

Zavedati se moramo, da imajo stvari svojo ceno, da si od te cene nekdo zagotavlja življenje in da če plačamo za živilo manj, kot lokalnega kmeta stane seme, potem mora biti nekaj hudo narobe. Narobe predvsem z nami, ker to počnemo. Nekje bo potrebno enostavno potegnit črto in se začet zavedat, da nižanje cene na račun kvalitete ni ekonomično, tako kot ni ekonomična uporabo najbolj zdravilnih rastlin iz drugega konca sveta. Ekonomično je podpiranje lokalnih pridelovalcev hrane, pa čeprav imajo višje cene, kot nakupovalni centri. Njihove cene so realne in kdorkoli si bo svojo hrano skušal pridelati sam, bo ugotovil, da so še vedno daleč prenizke. 

Čeprav imam posebno afiniteto do kmetijstva in samooskrbe, pa tega ne pišem, da bi potiskal naprej lokalne pridelovalce, kateri postajam tudi sam, ampak zato, ker s tem pridobi celotna družba. Pa naj začnem s pridelovalcem, ki mu je tako omogočeno delovno mesto in dohodek, pridobi potrošnik, s tem ko pozna izvor in kvaliteto živila, družba, ki postaja bolj suverena in seveda okolje, ki izgubi najmanj resursev za največji učinek. Vse to so pridobitve o katerih odloča nekaj deset centov in preden mi postrežete z argumentom, da so cene tako pridelane hrane previsoke, da bi si jo lahko privoščili, vas naj vprašam, a zdravljenje si boste pa lahko? In to niti ni najhujše, kaj pa življenje s kornično boleznijo, ki je posledica nekvalitetne prehrane, ali si ga lahko privoščite?

Svet potrebuje premislek o tem v kakšni družbi želimo živet, predvsem pa potrebuje zavedanje o tem, da so neskončne želje omejene z možnostmi planeta. Da smo uspešni toliko, kot so uspešni najmanj uspešni in da je svet postal globalno povezan. Človeštvo na Zemlji je postala ena družba in razmišljati moramo v okviru, ki bo to družba delal uspešno. Začeti moramo lokalno, se aktivirati in delovati, tako bomo samodejno postajali bolj ekološki. Nihče si ne želi živeti v umazanem okolju in ko se začnemo zavedati svojega okolja, ne tistega imaginarnega v katerega padamo skozi ekran, ampak realnega, ki nas obdaja, začnemo nanj bolj paziti in gledati da ga ohranjamo čistega. 

Preberi več povezanih vsebin:

MERILO TRAJNOSTI

HIERARHIJA POTREB PO MASLOWU

Svet se začne v naši soseski in zavedati se je potrebno tega da je družba močna toliko, kot so močni njeni najmanjši gradniki. Posameznik, družina, ki je v sodobnem svetu že skoraj izginila in nam priča o tem da nas čaka ogromno dela, potem ulica, mesto in naprej  država, unija, svet. Ne moremo graditi izobilja na temeljih nezdrave tekmovalnosti in prav tako ne na osnovi brezglave solidarnosti, lahko pa ga na osnovnem razumevanju fizikalnega pojava vzrok-posledica.

Živimo v svetu, kjer ne da se iz ulice odpeljemo vsak v svojem avtomobilu, ampak celo tekmujemo med seboj, kdo ima večjega in novejšega. Takšen svet nima in ne more imeti perspektive. Niti pomislimo ne na deljen prevoz, kaj šele na to da bi si delili avtomobil s sosedi. En avtomobil za dve, tri hiše. Nepredstavljivo v svetu, kjer vsaka hiša potrebuje dva ali tri avtomobile. Ni potrebno vpeljevati tako radikalnih posegov v življenje, kot je medsosedsko deljenje avtomobila, gre le zato, da s takšnimi primeri začenjamo razumeti kako odtujena družba smo postali. Gre za popolnoma nesprejemljiv primer, ki se nam lahko zdi celo smešnen in v poštev ne pride niti toliko, da bi nanj pomislili. Tako kot ne pomislimo več na to da bi sosedu kakorkoli pomagali. Pravzaprav niti več ne vemo kdaj sosed potrebuje pomoč, ne tiste v stiski, ne tiste pri opravilih. Zaznamo, če sploh, le še spremembo.

V tem tiči vsa beda sodobnega sveta, ki razblinja našo iluzijo o tem da je za vso bedo na tem svetu kriva politika, posel in ostali deležniki, ki jim obesimo to krivdo. Ne, krivec za odtujenost so naši medsebojni odnosi in nezavedanje sveta, ki nas obdaja. Akciji sledi reakcija, vzrok-posledica deluje, če se tega zavedamo ali ne. Neskončna rast na končnem planetu ni mogoča. Gre za fizikalne zakone, katerim se moramo ukloniti, ker oni se nam ne bodo in čas je da začnemo uporabljat zdravo kmečko pamet. Deluj lokalno, razmišljal globalno.

TO NI KONEC, TO JE ZAČETEK

Kot strela iz jasnega nas je zadela novica - 

epidemija je tukaj, vse je potrebno zapret, ukinejo se javni prevozi, ukine se pouk, ukine se delo. Ostanite doma.

Ni zaščitnih mask, ni razkužil, ni ventilatorjev in ni respiratorjev za zdravstvo.

Sedaj mineva mesec dni od uvedbe teh ukrepov in kot kaže, hvala Bogu, nas je najhujša epidemija obšla. Začnejo se kazat svetlejši dnevi, vsaj na zdravstvenem področju. Število okuženih je konstantno, število zasedenosti zdravstvenih kapacitet je v mejah obvladljivega, napoveduje se prvo sproščanje ukrepov in sam upam izustit stavek, ki si ga do sedaj nisem drznil.

V tem da narava zadiha medtem ko nam dih vzame, se skriva vsa ironija epidemije koronavirusa.

Slika: Mrtvaški ples - Hrastovlje (Wikipedia)

Do sedaj tega stavka nisem upal izreči, ker enostavno nisem vedel kako se bo odvijala epidemija, sedaj ko se kažejo prvi pozitivni trendi v gibanju epidemije, pa ga moram. Ne zato da zadostim ciniku v meni, ampak zato da zarišem smer tega besedila.

Hitro, zelo hitro, prav na začetku te epidemije je bilo povedano, da svet nikoli več ne bo isti po njenem koncu. Res je, ampak kakšen bo?

Vse bolj glasne so napovedi da bo zdravstveni krizi sledila ekonomska in tej celo širša družbena oz. civilizacijska, ki lahko vodi v apokalipso. Ali bo do nje prišlo? Ne, sedaj ni čas za apokalipso, sedaj je čas za renesanso.

Zagotovo nismo v zavidljivem položaju in nobenega smisla se nima slepit ali olepševat stvari. Že od samega začetka zdravstvene krize smo priča nizkim standardom civilizacije. Problematiko pomanjkanja je še dodatno poglobilo blokiranje opreme, zasegi in njene kraje. Prevladuje zakon džungle, pravilo močnejšega in s tem padajo civilizacijske norme. Razmere na področju zdravstva se počasi stabilizirajo ali pa se vsaj v prvi sili umirjajo, skozi vrata pa že prihaja ekonomska kriza, katera nedvomno sledi zdravstveni predhodnici. Za točno razsežnost te krize bomo morali še malo počakati, lahko pa že trdimo da bo od reševanja te krize odvisno to ali bo sledila še civilizacijska ali ne. Odločalo se bo torej med apokalipso in renesanso. Mislim da je človeštvo dovolj zrelo, da bosta dve krizi dovolj za prebujenje in razcvet, ne da bi se odpeljali v popolno uničenje.

Ob tem si ne smemo delati utvar, romantičnih ali utopičnih podob. Moramo se zavedat resnosti položaja. Nikakor ne pride več v poštev prepričanje da bo nekdo drug poskrbel za nas. Prepričanje, ki smo se ga tako navadili, ki smo se mu prepustili v upravljanje in ki nas je pripeljalo v okoliščine v katerih smo se znašli. Konec je z navideznim reševanjem težav s tem da jo bo že rešil nekdo drug, da bi jo moral rešit nekdo drug. Ni več čas za to kaj lahko družba stori zate, kaj bi morala zate storiti država, ampak je čas za tisto kar lahko ti storiš za družbo.

Zdravstvena kriza nam je dober uvod v odgovornost, v to da smo odgovorni zase in drug drugemu, zato je potreben premislek tam kjer se družba začne. Pri posamezniku. Če se bo ta premislek zgodil preden nas bo v njega prisilila realnost, bo svet lepši. Takšen premislek nas vodi v razcvet novega sveta preden nas bi zadelo upostošenje starega. 

Slika: Creation of Adam - Michelangelo (Wikipedia)

To je renesansa. Svet v katerem živi človek skladen s svojim telesom, umom in dušo. Stojimo na točki, ki zahteva preporod in nobene možnosti ni da ga zavrnemo. Koliko balasta je v zadnjih tednih zapustilo naša življenja? Koliko stvari se je izkazalo za nepotrebne?

Ugotovili smo da lahko živimo s precej manj, kot smo si mislili, z manj kot smo pričakovali. Vračamo se k primarnim stvarem. Skrb za dom, da si priskrbimo hrano, da ostanemo zdravi. Prej nenadomestljive materialne dobrine postajajo zanemarljive in vedno bolj pomembni postajajo prej pozabljeni medsebojni odnosi. Pristni in iskreni. Živeti začenjamo bolj skromno, ampak tudi bolj polno in v sožitju. 

Pot iz krize je strmenje k temu in karkoli te od tega oddaljuje, pa naj bo iz osrednje ali alternativne smeri, je manipulacija. Vse kar potrebuješ je že ves čas tukaj, ampak je bilo spregledano. Človek čas je da se civiliziraš. Renesansa zdaj.

ZAKAJ SE POSTITI?

Tradicionalno pustu sledi pepelnica, ki jo zaznamuje strogi post in v krščanski kulturi pomeni  začetek štirideset dnevnega postnega obdobja pred Veliko nočjo.

Preden te prevzame občutek da me je odpeljalo versko doživljanje posta, naj povem da je ta članek namenjen popolnoma praktičnim vidikom posta. Seveda pa se ne moremo izognit verskemu doživljanju posta, saj ga poznajo praktično vse dominantne religije, pa tudi zakaj bi se temu izogibal? 

Ne vem zakaj se tako otepamo verskega vidika vse dokler gre za nauk, ki se širi v okolju kateremu smo podvrženi. Zdi se mi, da bliže kot nam je verska doktrina, lažje kot nam je dostopna, tem bolj jo zavračamo in bolj kot je oddaljena, bolj ko prihaja iz drugih koncev sveta, bolj smo ji pripravljeni pripadat in jo sprejemat, pa čeprav v zasanjani romantični podobi.

Vsekakor je duhovni vidik zelo pomemben v življenju človeka in zato bi mu morali posvetiti več pozornosti, vsekakor več kot smo je pripravljeni posvečat v sodobnem svetu in vsekakor več v tistem pravem, iskrenem smislu.

Duhovnost nas skupaj s fizičnim in mentalnim združuje v človeško bitje in kako se vse poveže v smiselno celoto nam praktično kaže post.

foto: Trinity

Prva asociacija na post je vsekakor odpoved hrani in v našem okolju vzdržnost do mesnih jedi. Asocijacija je vsekakor pravilna, saj katoliška doktrina zahteva odpoved mesu vsaj dvakrat v štiridesetih dnevih in se stopnjuje preko vzdržnosti do mesa vsak petek do tega da se prehranimo zgolj s kruhom in vodo. V tem okviru so si podobne vse dominantne verske doktrine. Glede posta se razlikujejo v posameznih niansah, skupno jim je pa to, da prakticiranje posta upada skozi celotno družbo.

Zakaj?

Verjetno zaradi brezbrižnosti in oddaljevanja od sebe, od svojega bistva, od tistega kar človek je in kaj bi naj bil.

V krščanski doktrini se postni čas odvija v zelo primernem času. Verjetno so tudi ostale doktrine izbrale primeren čas v letu, ampak krščanstvo mi je znano in ta čas je med zimo in pomladjo. Torej v času, ko prehajamo iz najbolj zahtevnega letnega časa za preživetje človeka v bolj blagi del leta, ko se že pojavi prva sezonska hrana. 

Čez zimo se gibljemo manj, jemo bolj obilno in močno hrano, kar je povsem normalno za človeški bioritem. Dnevi so krajši in ne glede na to koliko jih podaljšamo z umetno lučjo je človek še vedno dnevno bitje. Zunaj je mrzlo in vzdževanje temperature je razlog za prej omenjeni vnos hrane s katerim pa se v telesu kopičijo tudi odvečne obloge. Postni čas je priložnost da telo temeljito očistimo, da ga pripravimo na novo sezono toplejšega dela leta. K temu nedvomno spada odpoved hrani. Tako damo priložnost telesu da izloči odvečne snovi, ki so se nakopičile čez zimo.

Mislim da je sedaj že postalo jasno zakaj je dobro da opravimo post, ne glede na to ali se naslanjamo na versko vsebino ali ne. Gre zgolj za to, da namenimo neko obdobje v letu temu da prečistimo telo s tem da se odpovemo vnosu hrane, povečamo količino vode ob tem pa vztrajamo tudi pri tem da se odpovemo raznim priboljškom, kot so sladkarije in slanarije.

Že sama odočitev da sprejmemo post, od nas zahteva nekaj mentalnega napora in miselne trdnosti, v bolj poglobljenem smislu pa nas nagovarja k temu da postanemo boljši. Tako kot čistimo telo nepotrebnih in celo škodljivih snovi, ki so se nabrale skozi zimo, očistimo tudi misli in se trudimo da smo prijazni, spoštljivi in dobronamerni. S tem dobi post popolnoma nov pomen v katerem ne gre več le za to čemu vse se moram odpovedati, ampak za to kaj lahko dam in kako lahko prispevam k boljšemu svetu.

V duhovnem smislu se na tem mestu ne bomo poglobljeno spuščali v post, predvsem zaradi tega ker je duhovnost intimno doživljanje vere vsakega posameznika. Različne religije predstavljajo različne koncepte, zagotovo pa lahko na tem mestu rečemo da tako kot post krepi fizično in mentalno, tako blagodejno vpliva tudi na duhovno krepost. Ponuja nam priložnost za bolj poglobljeno doživljanje sebe in sveta, ki nas obdaja, ponuja nam priložnost da postanemo boljši in prispevamo k skupnemu dobro, če ne drugače, tako, da darujemo v dober namen vse kar smo prihranili skozi postno odpovedovanje.

foto: bahaiteachings.org

Skozi ta članek smo ugotovili da post blagodejno vpliva na vse nivoje človeka. Opravlja predvsem očiščevalno funkcijo v bolj poglobljenem smislu pa stimulira to da smo pripravljeni na spreobrnenje in da smo pripravljeni narediti korak do tega da postanemo boljša oseba. 

Ostane le še vprašanje koliko blagodejnim učinkom, ki jih prinaša post, dovoliš v svoje življenje?

Preberi še:

SPOMLADANSKO ČIŠČENJE JETER

PODJETJA SO PREVEČ UPRAVLJANA IN PREMALO VODENA

Takoj ko se začnemo pogovarjati o podjetništvu je osrednja ikona podjetnik, lahko tudi direktor, ki je bolj prepoznan kot menedžer (manager), precej bolj kot pa voditelj (leader), zato bom danes opisal osnovno razliko med tema dvema pozicijama. Skozi zapis bo postalo razvidno kako so podjetja, predvsem v Sloveniji, preveč upravljanja in premalo vodena.

"Vsebino lahko tudi poslušate v Podcastu"

Pri pisanju o podjetništvu in strukturah znotraj njega prihaja vse bolj do izraza pomankanje ustrezne terminologije v slovenskem jeziku. Če smo nekako poslovenili izraz manager, pa si s terminom leader, kot voditelj, predstavljamo vse kaj drugega, kot podjetniško persono in najlažje kar naredimo je, da ju izenačimo, čeprav gre za precej različni funkciji. 

Obe poziciji potiskata podjetje naprej, ampak management (upravljanje)  je v osnovi mehanska funkcija, medtem ko se leadership (vodenje) giblje v čustvenem območju. 

Če poenostavimo, lahko rečemo da so menedžerji ljudje, ki delajo stvari prav, medtem ko so voditelji ljudje, ki delajo prave stvari.

Mogoče se na prvi pogled zdi da favoriziram voditeljstvo, verjetno tudi ga, ker ga je v sodobnem svetu premalo, ampak ne gre toliko za to katero funkcijo favoriziramo, kot gre za to da razumemo njuno pozicijo v podjetju in prepoznamo razlike med njima. 

foto: keydifferences.com

Menedžerji opravljajo tehnične funkcije, ki se osredotočajo na izpeljavo. Vizijo razbijejo na mejnike in jim postavijo časovnico, kateri lahko ekipa sledi. Menedžerji morajo posedovat sposobnost narekovanja, ki omogoča dnevno opravljanje dolžnosti, katere zahteva delo. Pri vrednotenju uprabljajo merljive parametre s pomočjo katerih uravnavajo svoje delovanje in delovanje sistema v željeno smer. Parametri omogočajo uvid v potrebne resurse za nemoteno doseganje cilja, ob tem pa pokažejo kakšna pravila, procese in operacije zahteva zadana naloga, ki jih menedžer tudi vzpostavi in ustrezno razporedi svoji ekipi. Pri razumevanju menedžerjeve pozicije je ključno, da razumemo, da so njegovi rezultati vezani na številke in merljivi.  

Voditelji, na drugi strani, so vizionarji s pogledom v prihodnost. Njihovo delovanje je precej bolj daljnosežno v primerjavi z menedžerji, saj so kreatorji vizije. Prepoznavajo obstoječe stanje, ampak se z njim ne sprijaznijo, zato rišejo pot naprej. Pri tem se znajdejo v čustvenem območju, saj morajo ljudje tej viziji verjet in ji sledit, brez merljivih rezultatov. Ključno vlogo tako igrata voditeljeva integriteta in inspiracija, ki jo deli z ekipo. Inspiracija skozi katero izvabi iz članov svoje ekipe najboljše in s pomočjo katere vsak posameznik razume svojo vlogo v širši sliki. V ospredju so komunikacijske sposobnosti s katerimi ustrezno predstavi željeno pot, vzdržuje motivacijo v ekipi, rešuje konflikte, informira o poteku poti do uresničitve vizije in predstavlja morebitne nevarnosti. Pri razumevanju voditeljeve pozicije je ključno, da razumemo, da so njegove aktivnosti osredotočene na nove izzive in v ustvarjanje vizije.

foto: Stephen Doyle - Order vs Chaos

Če poziciji soočimo iz oči v oči, bi lahko rekli, da menedžerji iz kaosa ustvarjajo status-quo, medtem ko voditelji izzovejo status-quo in ustvarijo kaos. Pri tem vidimo, da v iskanju napredka ena pozicija, brez druge ne more in zato je pomembno, da podjetnik obvlada obe. Vsaj  na začetku svoje podjetniške poti, kasneje, ko si to lahko privošči, pa poišče sebi ustrezen kontrapol.

Danes smo v Sloveniji priča menedžerskemu pristopu. Že v javnem prostoru prevzemajo pobudo številke in doseženi rezultati, enako je tudi znotraj podjetij, kjer nedvomno prosperirajo dosežene norme in finančne bilance. Nikakor to ni nepomembno, ampak na drugi strani zaradi pomankanja vizije, novih izzivov in razbijanja status-quo, izgubljamo ogromno potenciala. Ne govorim, da takšnih podjetij v Sloveniji nimamo, so pa izredno redka in nas zapuščajo, večina že v zgodnji fazi uresničevanja svoje vizije. 

V ospredje prihajajo mehke veščine, ki ustvarjajo priložnost za nove strukture in kreiranje konkurenče prednosti.

Ali bomo to priložnost izkoristili ali bomo ponovno pustili, da nam spolzi skozi prste?

KAKO POSLUŠATI PODCAST?

V prejšnji objavi sem se dotaknil tematike in razložil KAJ JE PODCAST? Za uporabno vrednost pa moramo vedeti tudi kako Podcast poslušati, kako sploh do njega in to bom razložil v tej objavi.

Podcast pravzaprav ni drugo, kot audio datoteka, ki je na voljo na spletu, ampak za uporabniško izkušnjo moramo spoznati še nekaj podrobnosti o tem kje Podcast najdemo in kako se nanj naročimo.

Vsaka datoteka na spletu ima svoje spletno mesto, ki ga predstavlja spletna stran. Do teh vsebin dostopamo preko brskalnika in tovrstni način poslušanja Podcasta je primeren za namizni računalnik oz. prenosnik.

Moj podcast najdete na spodnji povezavi:

https://soundcloud.com/dejan-prednik 

Uporabniki Apple računalnikov lahko do Podcast vsebin dostopamo preko iTunes, kjer v zavihku izberemo Podcasts, v Store poiščemo vsebine, ki nas zanimajo in se na njih naročimo. 

foto: iTunes

Prava vrednost Podcasta pa se nahaja v tem, da ga lahko poslušamo kjerkoli in kadarkoli. S tem pa preidemo v svet mobilnih naprav in aplikacij, ki nam to omogočajo. Naj nadaljujem s tistim, s katerim sem začel.

Apple 

Uporabnikom Applovih mobilnih naprav je na voljo aplikacija Podcasts, ki je prednaložena ali pa jo najdemo v App Store. 

foto: @applepodcasts

V zavihku Browse iščemo Podcast po kategorijah in po lestvicah, za specifično iskanje pa uporabimo zavihek Search.

Na vsebine se naročimo z gumbom SUBSCRIBE in s tem začnemo spremljati Podcast. 

Spremljanje podcaste najdemo v zavihku Library, kjer se nam prikazujejo

Recently Updated- podcasti, ki so se zadnji posodobili

Shows- podcasti na katere smo naročeni

Episodes- epizode podcastov, ki jim sledimo v abecednem ali kronološkem vrstnem redu, kar uredimo z zavihkom Sort.

Downloaded Episodes- epizode, ki smo jih prenesli na mobilno napravo in so shranjene.

Android

Uporabnikom Android naprav je v TrgovinaPlay na voljo nešteto aplikacij za poslušanje Podcast oddaj. Verjetno ne bo težav, če malo pobrskate po TrgoviniPlay in poiščete aplikacijo, ki vam najbolj odgovarja. SAm bom tukaj omenil le PocketCast, ki je plačljiv (3,99€) in PodcastGo, ki ga uporabljam tudi sam in je na voljo TUKAJ.

V aplikaciji PodcastGo iščemo podcaste v zavihku Search. Na vsebine, ki nas zanimajo se naročimo s pritiskom na gumb +. 

Ne najdem željenih vsebin!

Lahko se zgodi, da iščemo podcast in ga ne najdemo med zadetki iskanja. Aplikacija PocketGo omogočo spremljanje vsebin s pomočjo Feed Url kamor vpišemo spletni naslov za sledenje.

 Feed Url pridobimo tako da vpišemo spletni naslov v iskalnik na http://getrssfeed.com 

Za podcast #Neustavljiv je spletni naslov:

https://soundcloud.com/dejan-prednik 

in FeedUrl:

http://feeds.soundcloud.com/users/soundcloud:users:349231937/sounds.rss 

foto: PodcastGo

Podcaste lahko brskamo po vsebini v zavihku Categories, kjer najdemo tudi lestvice, prenešene epizode in še nekaj ostalih funkcij.

Svoje naročnine najdemo v zavihku MyPodcast, kjer so na voljo nove epizode po kronološkem razporedu, nedokončane epizode, ki smo jih začeli poslušati in jih nismo slišali do konca, ter seveda naročnine, kjer najdemo vse Podcaste na katere smo naročeni.

S tem sem opisal postopek, kako poiskati in se naročiti na podcast, ne glede na to kje in kako bi ga želeli poslušati, sedaj pa le na lov za zanimivimi vsebinami. 

Za lažji začetek naj vas usmerim v knjižnico, kjer najdete slovenske podcaste in jo najdete TUKAJ.

Želim vam veliko užitka pri poslušanju in seveda ne pozabite na podcast #Neustavljiv!