ALI BOM ŠE LAHKO IMEL KOKOŠ NA DOMAČEM DVORIŠČU?

Pred nedavnim sem naletel na članek o predlagani direktivi EU, ki govori o reji perjadi in pravi da bo potrebna registracija vsake živali, ne glede na količino in status rejca. V praksi bi to pomenilo, da bo potrebna registracija vsake papige ali goloba, če želite, kaj pa skrbi najbolj, je to, da bo potrebna registracija vsake kokoši, tudi ene, če jo imate zato, da vam nese sveža jajca. V tem okviru govorimo o namernem in načrtnem omejevanju samooskrbe, kar pa je v času, ki ga živimo popolni absurd. Največja tragika za evropejca je ta, da je iz Bruslja takšne absurde tudi popolnoma mogoče pričakovati, sploh če vzamemo v obzir kako se je lotil sankcij proti Rusiji v vojni z Ukrajino ali če pogledamo prvi odziv na pandemijo koronavirusa. Že to sta dovolj velika razloga, da se vprašamo:

Kdo je v resnici naš sovražnik, kdo je tisti, ki nas ogroža in onemogoča?

Če so še do nedavnega svet brezpogojno dominirale ZDA in je zaradi tega določene bonitete uživala tudi EU, kot njihov vazal, pa danes gledamo popolnoma drugačno sliko.

Združenim državam nasproti stojijo hitro rastoče nacije, ki jim konkurirajo na ekonomskem in vojaškem področju. V tej igri se EU spreminja iz brezobega tigra v cucka brez gospodarja. Pri tem postaja vse bolj poteptana in osamljena, za kar se pa zdi, da Bruselj tažave še bolj poglablja,  namesto lajša. Tukaj imamo prvi in poglavitni problem za evropejca danes. Ta se mora ukvarjati s svojimi politiki, kot neobogljenimi otroci. Nenehno jim mora gledati pod prste, da mu še bolj ne razsujejo že tako načetega in usihajočega okolja. Nenehno mora ostajati v pozoru, da ga z absurdi, kot je popis vse perjadi, popolnoma ne oropajo dediščine, ki bi jo naj nosila združena Evropa. To ne sme in ne bi smela biti vsakodnevna naloga državljana.

vir: arhiv

Sedaj komaj čakam argumente, ki se bodo vrstili za opravičevanje bruseljskega aparata in zadevali v polje kako je nadzor potreben zaradi varnosti ali zaradi tega, da se omeji širjenje ptičje gripe in podobno. Gre za krče, ki jih doživljajo tisti, ki se predvsem zaradi statusa ne morejo sprijazniti z novo situacijo, z novimi razmerji moči, podobno kot se to dogaja s titofili in jugonostalgiki. Vem, da izguba privilegijev boli, že sama misel, da bi se to lahko zgodila je boleča, pa vendar, dlje kot bomo odlašali, se sprenevedali in zagovarjali zgrešene prakse, hujši bo padec in birokratizacija ni znanilec razcveta.

Vsaj iz dveh vidikov je v današnjih razmerah škodljiva že sama misel na takšno direktivo. V prvi vrsti zaradi tega, ker bi izpeljava tovrstnega nadzora terjala ogromne napore in resurse iz vidika človeških virov. Govorim predvsem o veterinarskih službah. In v drugi vrsti, ker tovrstno početje stane že v prvi vrsti, kar pomeni, da ga bomo morali vsi skupaj plačati v nadaljevanju pa bi se seveda obdavčil tudi vsak kos perjadi, morda celo vsako jajce, ki bi jo pridelali za sebe. O tem je popolnoma absurdno razmišljati v situaciji v kateri smo se znašli danes. Tičimo na robu iz katerega bomo zdaj, zdaj zgrmeli v recesijo, inflacija potiska cene dobrin v nebo in policam v trgovinah grozi, da bodo zaradi žarišč in porušenih razmerij ostale prazne. V taki situaciji je edina smiselna poteza vzpodbujanje lastne pridelave hrane na vsakem koraku, ne pa njeno omejevanje, zato pravim, da je škodljiva že misel na tako direktivo in je vsaka nadaljna razprava o implementaciji takšne direktive načrtno in namerno škodovanje Evropi in evropskemu človeku. Vse nacije, ki danes konkurirajo Zahodu, so za ta preboj morale opolnomočiti posameznika, morale so mu dovoliti, da poskrbi zase in za svoje in čas je, da si evropejci vzamemo nazaj kar nam pripada z utemeljitvijo Zahodne družbe, ker je popolnoma vseeno ali shiramo med štirimi stenami, da se obvarujemo virusa ali umremo od lakote medtem ko preštevamo piščance.

ZEMLJA NI RAVNA, ZEMLJA JE VOTLA

Na blogu #Neustavljiv petek trinajstega namenjam temu, da opišem in predstavim katero izmed teorij zarot, zato te danes vzamem s seboj v središče Zemlje. Ne, ne bova se kopala v lavi, ampak odkrivala čisto pravi svet znotraj našega sveta. 

Mogoče se danes zdi teorija o votli Zemlji smešna, ampak to gre predvsem na račun poplave tistih teorij zarot, ki presegajo meje možnega, kajti ne dolgo nazaj se je s teorijo votle Zemlje ukvarjala tako politika, kot tudi znanost. 

Teorija pravi, da je Zemlja lupina, ki je debela kakšnih 1500 kilometrov. Na severnem in južnem tečaju se ta skorja prekine in omogoča vstop v notranjost, kjer se nahaja svoj svet. Dobrodošli v Agharti, tako se namreč imenuje svet znotraj našega sveta. Agharta, prav tako kot površje naše Zemlje, krasijo čudovite pokrajine, gozdovi, mesta, oblaki in celo svoje sonce, ki jo obsijuje. 

Agharta

vir: illuminati-news

To fascinantno odkritje, ki na glavo postavlja celotno zgodovino in vse kar nas v šolah učijo, pripisujemo Edmudu Halleyu, znanstveniku, ki jo je predstavil daljnega leta 1692. Do odkritja je prišel povsem po naključju, ko mu je brez vsakega razloga nagajal kompas. Pri lociranjuj smeri neba je igla na njegovem kompasu začela poskakovati levo, desno in se brez razloga zavrtela okoli. Pri tem moramo vedeti, da se je to dogajalo v letih, ko planet še ni bil nasičen z umetnim magnetnim in električnim valovanjem, s katerima bi lahko anomalije na kompasu pojasnjevali danes. Verjetno je ravno zato nenavadno obnašanje kompasa še toliko bolj pritegnilo znanstvenikovo pozornost, ki je dogodek opisal z edino logično razlago. Znotraj Zemlje se nahaja še en svet, morda celo več njih, ki se gibljejo in vrtijo neodvisno od našega in zato pride do anomalije na kompasu, ker vrtenje notranjih svetov zmoti iglo. Halleya danes poznamo poznamo po odkritju kometa, ki se v vidnem polju Zemlje pojavi vsakih 75 let. Halleyevega kometa ni prvi odkril Halley, saj so ga že opazovali mnogo let pred njim, je pa prvi, ki je razumel, da gre za periodično ponovitev istega objekta in zato nosi njegovo ime. 

Halley's Comet

vir: TimeOut

Naslednjič bo iz Zemlje viden sredi leta 2061, do takrat pa bo tudi njegova teorija o votli Zemlji pojasnjena precej bolj, saj je že tudi sam dodal odlična pojasnila k razlagi teorije. Zagotovo ena najbolj pomembnih utemeljitev je pojasnilo severnega sija oz. Aurore Borealis, kot se znanstveno imenuje. Gre za pojav, ki je posledica uhajanja plinov iz notranjosti Zemlje za katere lahko danes že špekuliramo ali gre morda za podoben pojav, kot so emisijski izpusti na površju Zemlje?

Aurora Borealis

vir: The Globe and Mail

Teorija se je skozi leta razvijala in bila deležna številnih znanstvenih razprav, celo tako glasnih, da je dosegla ameriški kongres, pa vendar nikoli ni dobila dovolj zagotovljenih sredstev za neodvisno raziskavo, zato je še najbolj razdelana njena filozofska razprava, ki jo lepo zaokroža delo Julesa Verna - Potovanje v središče Zemlje. Delo vključuje bistvene elemente celotne teorije, ki jih predstavljajo okolje, ohranjanje zgodovine in določena superiornost notranje Zemlje napram zunanji. 

Predvsem sledje je razlog, da teorija ni širše raziskana in poznana, saj je v interesu bitij iz notranjosti, da ostajajo v senci, ker so neprimerno bolj razvita, kot mi na površju. Med bitji v središču Zemlje najdemo vikinge, izraelska ljudstva in celo naciste, čeprav za njih ni jasno ali naseljujejo notranjost Zemlje ali Luno.

Verjetno celoten zapis dobiva že precej znanstvenofantastičen pridih, ampak teorija o votli Zemlji je vse prej kot to. Prehod iz zunanjosti v notranjost je precej bolj enostaven kot si to predstavljamo. Najlažje ga opišemo z izletom mravlje po kavni šalici, ki se po zananji strani preko roba spusti v notranjost šalice, jo prehodi in se na drugi strani povzpne in spet spusti preko roba na zunanjo stran. Podobno je pri prehajanju iz znunajosti v notranjost Zemlje in obratno nazaj. To počnemo brez, da bi se tega zavedali, ampak če se ne zavedamo še ne pomeni, da ne obstaja, zato naj današnji zapis zaključim z vprašanjem:

Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste se v nekem trenutku znašli v situaciji v kateri ste izgubili nadzor?

Mravlja v šalici

vir: dreamstime

Še v enem trenutku se je zdelo vse super in je teklo gladko, že v naslednjem trenutku pa se je nekaj spremenilo. Ne da je prišlo do popolne polomije, ampak enostavno ne teče več tako, kot je teklo prej. Ko enostavno čutiš da se je nekaj spremenilo, da je nekaj drugače, pa čeprav je vse enako. Kaj bi to bilo? Mogoče pa je to tisti prehod preko šalice iz enega sveta v drugi svet.

NAMESTO GOLFA, ČEBELE

 Včeraj sem odkril, da je Maribor, mesto v katerem živim, obogaten s prostori za izobraževanje čebelarjev in apiterapevtov. Bolj kot to za kakšno dejavnost je moje mesto bogatejše, pa je pomenljivo to na kakšnem mestu ti prostori so, gre namreč za bivšo golf igrišče ali bolj točno za bivši driving range namenjen treningu udarcev za igro golfa. 

Simbolno ima ta menjava namembnosti precej globji pomen, kot se mogoče zdi na prvi pogled, saj igra golfa v naravo posega precej bolj kot se zdi. Mogoče se zdi spremljanje igre golfa precej idilično. Sprehajanje po naravi, ob žvrgolenju ptic in uživanje v dobri družbi, s prijatelji, ko si krajšamo čudovit dan z igro golfa. Idilična in izumetničena podoba, predvsem pa daleč od realnosti, saj že samo golf igrišče, da omogoča igranje, zahteva ogromne posege v okolje in ne govorim zgolj o preureditvi okolja, da je primerno za igro, ampak vzdrževanju igrišč. Igrišča so opremljena z različnimi tratami, brez plevelov. Vzdrževanje takih zelenic zahteva ogromne količine vode, gnojil, pa tudi uporabo pesticidov, insekticidov, fungicidov in ostalih invazivnih pripomočkov, ki zatirajo in zavirajo naravne procese v zelenici, da ostaja primerna za igro. 

Ob vsem naštetem je travna ruša, katero odtrga vsak udarec žogice s palico, še najmanjši problem, čeprav se ravno ob tega obregne večina opazovalcev. Etika nalaga igralcu, da po udarcu odtrgano travno rušo namesti nazaj.

Sedaj ko sem ti predstavil golf iz zornega kota tudi malo pod njegovim površjem je verjetno bolj evidentna ta močna sporočilnost, da je igrišče za trening golfa zamenjal poligon za izobraževanje čebelarjev in apiterapevtov, ob tem pa želim izpostavit še eno stvar, ki se mi zdi še kako pomembna.

Sam obožujem naravo, ampak všeč mi je tudi golf s katerim se spoznavam. Lahko bi rekla, da sem nekako pol igralec golfa in moram ti priznati, da me je ta sprememba namembnosti prostora za trening golfa zabolela v prsih. Ne glede na to, da obožujem naravo, da podpiram čebelarstvo, še več celo spogledujem se z njim. Bil sem že pri čebelarju, da mi je predstavil delo v čebeljnjaku, ker ga želim imeti tudi sam. Ne glede na to kako logično je, da je bolje če imajo namesto golf igrišč, svoj prostor čebele, me je zabolelo v prsih. 

Začutil sem težo v duši, ker sem se počutil kot, da mi je bilo odvzeto nekaj, kaj rad počnem. Zaradi spremembe trening igrišča za golf v prostor za čebele nisem izgubil nobene stvari, ki bi bila potreba za moje preživetje na tem planetu, prej bi lahko rekli, da sem jo pridobil, ampak vseeno me je zabolelo. Zabolela me je sebičnost. Čustva, ki postavljajo lastno ugodje pred skupno dobro, zato, če bomo želeli zaživeti v boljšem svetu se bomo morali odpovedati stvarem, ki nas vsaj malo zabolijo.

SVETLOBA JE PREMAGALA TEMO

Danes je svetloba dokončno premagala temo, kar svetu daje upanje, da dobro vedno nadvlada zlo, 

Mogoče se včasih zdi da ni tako, včasih lahko dobimo občutek, da svetu vlada zlo, da je vsa Zemlja tako globoko prežeta s temo, da nima nobenega smisla iskati svetlobe, pa vendar nam božič daje drugačen zgled. Odrešenik se ni razodel v soju žarometov, v središču kraljestva, ne, prišel je med betlehemske pastirje. 

Da bi lažje razumeli kontekst tega razodetja moramo razumeti kontekst pastirjev, ki so v takratni družbi bili postavljeni na obrobje, v marginalo, pozabljeni podobno kot so danes pozabljeni tisti, ki jim je naložena teža sodobnega sveta. Alkoholiki, narkomani, zavrženi otroci, pozabljeni starci, brezdomci, kriminalci, kradljivci in ostali s hudim naloženi alizaslepljeni in med temi se je razodel Jezus Kristus. Če se je Odrešenik, Luč sveta, razodel v najbolj temnem delu sveta, potem ostaja tudi upanje zame in zate. To je še posebej pomembno danes, v svetu v katerem je brat bratu postal tekmec, mati hčeri bojazen, sin očetu sovražnik in oče sinu ovira.

Bo že držalo da nikoli ne more biti tako slabo, da ne bi moralo biti še slabše, ampak ne glede na to kako slabo je, človeka z upanjem, z vero v boljši jutri življenje ne more porazit, nobena tema ga ne more ustavit, da ne bi iskal poti k svetlobi. 

Mislim da je to po letu, ki je za nami in se počasi končuje, dobra popotnica, zato ti želim praznike polne miru, če ga še vedno čakaš da najde pot v tvoje življenje, pa naj ga polni duh, ki ga s seboj nosi Božič. Išči naprej in naj v tebi zažari luč upanja, ki bo napajala vero, da bomo drug drugemu boljši človek, vse do takrat, dokler nas ne objame svetloba, ki je danes premagala temo.

Naj bo božični duh z nami takrat ko je najtežje, Naj bo palica na katero se opremo ob težkih preizkušnjah, naj vžiga ljubezen v naših srcih.

Miren in blagoslovljen božič želim.

DOBRI MOŽJE DECEMBRA

Danes je druga adventna nedelja, ki letos sovpada z dnem svetega Nikolaja poznanega pod imenom Miklavž. Miklavž je prvi od treh dobrih mož, ki nas obiščejo v mesecu decembru. Je kot znanilec pravljičnega vzdušja, ki ga riše božič z obiskom Božička in novo leto z dedkom Mrazom.

Namenoma sem zapisal pravljičnega vzdušja, ker se osredotočam na potrošniški koncept in ne prazničen, ki bi v verskem smislu pomenil vse kar drugega, kot obisk izmišljenih mož in ravno to je detajl, ki se me je letos dotaknil, prišel je namreč kot preblisk, kot utrinek resnice.

Zanimivo, da sem skozi otroštvo najmanj pozornosti posvečal Miklavžu, osrednja figura pri meni je bil Božiček, pri nekaterih vrstnikih dedek Mraz, ampak nikogar nisem poznal, ki bi mu to bil Miklavž ali sveti Nikolaj kot je bolj pravilno.

Zakaj tako dlakocepim okoli pravilnege poimenovanja?

Zato ker je sveti Nikolaj, za razliko od ostalih dveh, resnična oseba, zgodovinsko dejstvo, ki je upodobljeno v človeku kot sem ti ali jaz.

Nikolaj je bil otrok premožnih staršev, kateri jih je razveselil šele v pozni starosti. Njegovi starši so kljub premožnosti ohranili čut za soljudi, predvsem tiste z manj sreče, bili so namreč velikodušno dobrodelni. To lastnost je prevzel tudi Nikolaj, ki je po smrti svojih staršev razdal premoženje ubogim, svoje življenje pa posvetil duhovnemu poklicu. Po smrti škofa v njegovi škofiji so sklenili, da bo naslednji škof tisti duhovnik, ki bo zjutraj prvi vstopil v cerkev. To je bil Nikolaj, dobrotnik, ki je postal škof, tako pa smo dobili neizpodbiten dokaz o njegovem obstoju. V četrtem stoletju se je namreč z udeležbo na koncilu v Rimu lastnoročno podpisal v knjigo skupaj z ostalimi prisotnimi škofi. Deloval je v Turčiji na območju Antalije in kmalu po smrti je bil predlagan za svetnika. Večkrat sem poudaril, da je bil dobrotnik, ki je pomagal ubogim, najbolj pa izstopa dejanje, ki ga je storil po smrti matere treh sester. Oče jih je želel prodati v zakon, Nikolaj pa je zvečer na njihovo okensko polico nastavil tri kepe zlata. Tako se je lahko vsaka z doto primerno omožila v zakon. Zaradi tega dejanja je sveti Nikolaj običajno skupaj s pastirko palico, ki ponazarja škofovsko poslanstvo, upodobljen tudi s tremi zlatimi jabolki.

Sveti Nikolaj

ericcostanzo.me

Kaj pa preostala dva dobra moža?

V svoji biti sta modificirana kopija svetega Nikolaja, ki ga je domišlija ali pa koristoljubje obarvalo v barve primerne času. Enega si je izmislila Coca-Cola, korporacija, ki v osnovi prodaja sladkano vodo, ampak ji to odlično uspeva zaradi marketinških potez. Ena izmed njih je zagotovo ta, da je izkoristila enega največjih praznikov v katoliški doktrini in v človeški zgodovini nasploh, kar je zanimivo dejstvo sploh za sodobno družbo, ki ni več tradicionalno katoliška. 25. december je pomemben datum že od samega zavedanja človeka o cikličnosti nebeških pojavov skozi leto. Glede na spreminjanje narave skozi letne čase, so le ti podvrženi kroženju Zemlje okoli Sonca in tako pride 21.3. pomlad, 21.6. poletje, 23.9. jesen, ko se začne dan krajšati. Dan se krajša vse do 21.12., ko nastopi zima. Takrat je Sonce najnižje na nebu in dan je najkraši. Sonce ostane najnižje na nebu tri dni in 25.12. se Sonce za prosto oko prvič vidno dvigne. Od tega dneva naprej se dan spet daljša, svetloba je zmagala nad temo in kristjani smo pričakali prihod odrešenika Jezusa Kristusa, ki ga obeležujemo na Božič. Coca-Cola je izkoristila priložnost in ta dan na družinsko mizo servirala potrošništvo, ki je vstopilo skozi dimnik.

Kaj pa dedek Mraz?

Izmed vseh -izmov v človeški zgodovini se je po drugi svetovni vojni od avtokratskih obdržal socializem ali njegova trša oblika komunizem. Kot protiutež kapitalizmu si je druga stran izmišljevala svoje izpeljave. Tokrat si je tradicionalno rdeča morala nadeti drugo barvo, kajti rdečo je zasedel Coca-Colin Božiček. Nastal je beli dedek Mraz, kar nam priča o tem da verjetno ni nastal v Sloveniji, kjer je bil bela barva domobrancev. Seveda pa dedek Mraz ni smel imeti ničesar opraviti z vero, konec koncev je socialistična družba, brezbožna družba v kateri je religija opij za ljudstvo. Da le ta opij ni oblast. Dedek Mraz je prišel na Novo leto.

Okoli izmišljenih mož smo se vrteli toliko časa, da smo pozabili to da je sveti Nikolaj resničen, da je bil resničen mož.

Ne vem, mogoče zato ker je pretežak vzor, da bi mu sledili?

Ne vem, mogoče zato ker tako kot so lagali nam, mi lažemo svojim otrokom?

Mar res želimo postavljati temelje družinskega življenja na laži?

Upam da ne, zato sem napisal zgornje besedilo in letos imamo dovolj časa da o tem premislimo, ker karkoli že podarjamo za praznike, ne podarjajmo koronavirusa.

Petek 13.

Koledar se je ponovno obrnil tako, da smo danes petek trinajstega. Datum, ki ga nekateri povezujejo z misticizmom, posebnim dogajanjem,  zagotovo pa se vsak vsaj za trenutek obregne ob datum, ko se na koledarju obrne petek trinajsti. 

Petek 13.

(time.com)

Na blogu #Neustavljiv ta datum namenjam temu, da opišem in predstavim katero izmed teorij zarot, danes pa bom povedal več o samem datumu, o petku trinajstem. O tem od kje izvira, kakšno zgodovino prenaša in zakaj ljudje pripisujemo posebno dogajanje temu datumu?

Izvor petek trinajstega, kot posebnega datuma, sega v sam začetek štetja let zahodnega sveta povezanega s smrtjo Jezusa Kristusa, ki je po verovanju, s smrtjo na križu, daroval svoje življenje za odrešenje ljudi. Dogajanje žrtvovanja Odrešenika se začne z zadnjo večerjo na kateri je okoli Jezusa zbranih dvanajs učencev, torej trinajst ljudi. Trinajsti med njimi je Juda Iškarjot, tisti, ki je Jezusa izdal, da so ga naslednji dan, ki je bil petek, križali. 

Poznane so tudi razne špekulacije, od tega da je bil dogodek križanja na trinajstega v mesecu, do tega da so pomembni dogodki človeštva iz stare zaveze prav tako vezani na petek. 

Dan ko sta se Adam in Eva pohujšala zoper Boga s prepovedanim sadežen iz drevesa spoznanja bi naj bil petek in prav tako dan ko je Abel ubil svojega brata Kajna. Dovolj razlogov da sta dan in datum dobila negativno konotacijo v krščanskem svetu, še bolj pa nas bo v tančico skrivnosti in mistike popeljal naslednji dogodek.

križanje Jezusa - Andres Ramos

Okoli vitezov Templjarjev se spleta cela vrsta mitov, zgodb in teorij zarot. Od njihovega začetka, ko je leta 1095 papež Urban II. pozval h križarskim pohodom za zasedo svetega mesta Jeruzalem, pa do njihovega konca in še celo naprej, vse do danes, ko je dogajanje okoli vitezov Templjarjev še vedno pestro, mistično polno srivnosti in teorij. 

V povezavi s petkom trinajstim so pomemben dogodek aretacije francoskih templjarjev leta 1307. Zgodile so se 13. oktobra in to je bil prav petek. 

Aretirani so bili pripadiki vitezov Templjarjev skupaj z velikim mojstrom Jacquesom de Molayem. Viteze so brutalno mučili, dokler niso priznali lažnih obtožb, ki so vključevale homoseksualnost, herezijo, čarovništvo, čaščenje hudiča, pljuvanje na križ, itd. 

V prihodnjih letih so viteze sežgali na grmadah, vključno z velikim mojstrom Jacquesom de Molayem, ki je bil usmrčen leta 1314. Pod pritiski kralja Filipa je papež Klemen V. leta 1312 razpustil red vitezev Templjarjev, zapuščino pa prepustil rivalskemu redu vitezev bolničarjev, bolj poznanim pod imenom Malteški viteški red.

Zgodba vitezov Templjarjev ima torej svoj bridki konec prav na petek 13. leta  1307, čeprav je imokatoliška cerkev kasneje ponovno procesirala primer in sprejela zaključke, da so bile sodbe vitezem Templjarjem nepravične, razpustitev reda pa posledica pritiskov sekularnih vladarjev na papeža.

Sprejeto prepričanje zgodovinarjev je da je red vitezev Templjarjev popolnoma izginil pred sedemsto leti, kljub temu pa nekateri verjamejo, da se je red umaknil v podzemlje in se ohranil do današnjih dni, predvsem v navezi s prostozidarji.

Friday the 13th & The Knights Templar

(covingtonweekly.com) 

Konec devetnajstega stoletja si je stotnik William Fowler prizadeval odstraniti stigmo okoli petek trinajstega in trinajstice, kot nesrečne številke nasploh, ampak vse kar pa mu je uspelo, je verjetno to da je še poglobil mistiko in misterij okoli nje. 

Ustanovil je Klub Trinajst za katerega je bilo značilno da se je dobival trinajstega v mesecu v sobi trinajst na večerji s trinajstimi hodi. Pred večerjo so se člani sprehoili pod lestvijo z napisom “Morituri te Salutamus” ali “Umrli vas pozdravljamo”. Skrivnostnost in misterij okoli Kluba Trinajst pa spleta predvsem dejstvo, da so se v ločenih obdobjih na večerji pojavili kar štirje predsednik Združenih držav Amerije, med njimi tudi Theodore Roosvelt.

The Thirteen Club

(medium.com)

S tem smo spoznali osnovne dogodke, ki spletajo pripisovanje posebnega pomena prav petku, ko ta pride na trinasti dan v mesecu. Zagotovo jih je še mnogo več, sem pa vam z zgornjimi primeri podal dovolj iztočnic za raziskovanje naprej ob tem pa razložil izvor datuma, ki je v znantno zaznamoval kar celotno filmsko industrijo grozljivk.

 

EKO NI STANDARD, AMPAK FILOZOFIJA

Že nekaj časa spremljam dogajanje na eko-bio sceni in nikoli se mi ni zdel čas bolj primeren za diskusijo o tej temi, kot sedaj. Zagotovo je nekaj povezave s tem, da sem se sam začel bolj aktivno ukvarjati s kmetijstvom, glavnino pa zagotovo prinašajo okoliščine v katerih se je znašel svet skozi koronakrizo. Krizo iz katere se rišeta dve skrajnosti novega sveta, zlata doba človeštva na eni strani in apokalipsa na drugi. Pred katero od teh dveh stojimo ne vem, nekaj pa je gotovo, da nas v vsakem primeru čaka prebujenje. Prebujenje za vstop v zlato dobo človeštva ali prebujenje za njegovo preživetje v post-apokaliptičnem svetu. Skozi prebujenje bomo zagotovo morali premisliti o obliki družbenga sistema v katerem bomo živeli in skozi to se bomo prebijali v vsakem primeru, zato se mi zdi pomembno, da se o tej temi pogovarjamo danes in da podelim svoj pogled na stvar.

Brez premisleka smo pozidali rodovitno zemljo s trgovskimi centri, o katerih danes teče dilema ali naj ljudje v njih ob nedeljah delajo ali naj bodo zaprti. Glede na to s kakšnim užitkom jih obiskujemo, pretiran premislek o pozidavi niti ni potreben, sploh ne zato, ker rastejo vedno novi in novi, ob tem pa so vsi še vedno polni. Nekako smo slovenci znani po tem, da pred trgovski center postavimo zverino, svoj ponos, ki je obut v takšna platišča, da še pes potrebuje lestev, če jih želi “pohcat” in čeprav je za takšen stroj potrebno odšteti tudi tretjino dohodkov, seveda brez amortizacije, je to nič v primerjavi s ceno hrane. 

Hrana, hrana, kako je draga ta hrana. Včasih se mi zdi, da so ostale stvari že zastonj, da jih mečejo za nami, samo hrana je vedno dražja, ko poslušam diskusije o cenah lastnike teh famoznih valjev z vsemi možnimi asistenčnimi sistemi zapakiranimi v ergonomsko udobje ohlajeno na ravno pravo temperaturo. Tarnanje nad cenami hrane, ki nikoli in nikdar ne zdrži realne primerjave s ceno in vzdrževanjem jeklenega konjička, kateri se je spremenil v kraljevo kočijo vpreženo v čredo konj. Cena hrane v nakupovalnih centrih nikakor ni realno primerljiva s stroški vzdrževanja rakete pred njo, ampak ko v enačbo vključimo tudi dajanje vtisa ali pa vsaj iluzije vtisa, ki ga ta jeklena kočija pušča, pa se zadeva obrne na glavo in dobi kontekst. 

Konec koncev, vsi vidimo da se je pred trgvino in iz parkirišča pred njo pripeljal s SpaceShuttlom, nihče pa ne vidi kaj daje v usta in zato so v vozičku stvari z nalepkami kričečih barv na katerih so -%. Hrana je hrana in zato se je pripravljen za 10 centov spravit iz trgovine, vsest v svojo raketo s famoznimi valji in z vsemi asistenčnimi sistemi zapakiranimi v ergonomsko udobje, ki je ohlajeno na ravno pravo temperaturo, pognat motor in se zapeljat pred drug nakupovalni center. Ker se splača. Le na plin ne smeš preveč pritisnit, kar pa tako ali tako v takšnem avtomobilu ni dobro razen če si naftni šejk. Iz istega razloga, ker se splača, se v ponedeljek kupuje to in to, tam, v torek tisto in tisto, tam in tako do konca tedna. Vsak dan lahko vseh petintrideset valjev, z vsemi asistenčnimi sistemi plus enim več, pri čemer je vse skupaj zapakirano v ergonomsko udobje in ohlajeno na ravno pravno temperaturo, postavljenih na ogled pred enim od nakupovalnih centrov, ker je v njem nekaj kar se tisti dan splača in kupuje za dat v usta. Stereotipen opis v katerega ne verjamem rad, pa vendar ga preveč srečujem.

Kakorkoli, ta zapis ni namenjen moraliziranju, olepševanju ali iskanju simpatij, zato je zapisano tako kot je mišljeno in ni daleč od resnice. To je ena plat zgodbe. Sedaj pa gremo še na drugo stran spektra, kjer domujejo certificirane tete.

Obsesija, ki je pojedla gospe v poznih srednjih letih svojega življenja v katerem so bistvo prevzeli standardi in certifikati, ki jih sedaj prežvekujejo v domu katerega čistita kis in soda bikarbona. Nič narobe, če bi le vse skupaj srečalo sito razuma, tako pa se večkrat znajdemo onkraj njega. Recimo znotraj petnajstih slojev embalaže, ki nas prepričuje v vse blagodejne učinke za nas in okolje, preden pridemo do vsebine, ki je ni več kot za prst in če za trenutek pustimo na strani to, da so najbolj zdrave rastline vedno doma na drugem koncu sveta, naj omenim tukaj le še to anomalijo certificiranih tet, da pač značka poštene trgovine iz ne vem katerega zakotnega dela našega planeta, enostavno odtehta vrt in hlev Jožeta iz prve kmetije. Jože enostavno nima pojma, ima vse umazano in je nasploh le zavrt kmet.

Nekako ni dileme o tem, da bi se med branjem tega sestavka slučajno znašli tisti s petintridesetimi valji v avtomobilu za katere nisem prepričan,če sploh znajo brati. Precej večja verjetnost je da se bo ob branju tega besedila znašla kakšna certificirana teta, če ne drugače, zaradi naslova, zato še dobronameren nasvet. V primeru da vam je branje povzročilo hlipanje in lovljenje sape, pri čemer ne pomaga nobena od vseh kundalini metod Savine Ataj in nobena od neštetih tehnik sproščanja, brez skrbi. Čokolada bo rešila problem, tudi tista brez certifikata.

S tem sem obdelal oba ekstrema, nekoliko karikirana, zato da dobimo vpogled v spekter znotraj katerega se nahajamo. Zapis, ki ga bereš je namenje predvsem tistemu vmes med opisanima ekstremoma. Zdravemu razumu, če želiš, s katerim se nam razodene horizont, da eko ni standard, ni kalup, ki ga stlačimo v certifikat in ga zadostimo z vsemi kljukicami, ampak je filozofija. Spremenljiva pri kateri je v enem primeru plastika škodljiva, v drugem pa sprejemljiva, filozofija pri kateri je uvoz napredek in v drugem primeru katastrofa. Katastrofa je pri hrani. Družba, ki si ne more zagotoviti dovolj hrane je obsojena na propad in čeprav tega ni moč čutiti, propadamo z vsakim uvoženim živilom, ker z njim ubijamo lastno pridelavo hrane, ubijamo lokalno kmetijstvo, s katerim se ukvarja vedno manj in manj ljudi.

Drugič, ker ves denarni tok ali pa vsaj glavnina njega, zaobide našo ekonomijo in tako ostajamo brez notranjega finančnega pretoka, ki se steka drugam. Tako hiramo na dolgi rok, ob tem pa nam vedno preti grožnja pomanjkanja hrane zaradi momentalne spremembe okoliščin v svetu. Recimo kot se je to zgodilo ob izbruhu koronavirusa, ki k sreči ni efektiral dostopa hrana, vsaj ne pri nas in vsaj zaenkrat ne, menim pa, da je kriza, ki jo je povzročil virus, šele prva v nizu kriz, ki bodo sledile.

foto: Ego-Eco (splet)

Zavedati se moramo, da imajo stvari svojo ceno, da si od te cene nekdo zagotavlja življenje in da če plačamo za živilo manj, kot lokalnega kmeta stane seme, potem mora biti nekaj hudo narobe. Narobe predvsem z nami, ker to počnemo. Nekje bo potrebno enostavno potegnit črto in se začet zavedat, da nižanje cene na račun kvalitete ni ekonomično, tako kot ni ekonomična uporabo najbolj zdravilnih rastlin iz drugega konca sveta. Ekonomično je podpiranje lokalnih pridelovalcev hrane, pa čeprav imajo višje cene, kot nakupovalni centri. Njihove cene so realne in kdorkoli si bo svojo hrano skušal pridelati sam, bo ugotovil, da so še vedno daleč prenizke. 

Čeprav imam posebno afiniteto do kmetijstva in samooskrbe, pa tega ne pišem, da bi potiskal naprej lokalne pridelovalce, kateri postajam tudi sam, ampak zato, ker s tem pridobi celotna družba. Pa naj začnem s pridelovalcem, ki mu je tako omogočeno delovno mesto in dohodek, pridobi potrošnik, s tem ko pozna izvor in kvaliteto živila, družba, ki postaja bolj suverena in seveda okolje, ki izgubi najmanj resursev za največji učinek. Vse to so pridobitve o katerih odloča nekaj deset centov in preden mi postrežete z argumentom, da so cene tako pridelane hrane previsoke, da bi si jo lahko privoščili, vas naj vprašam, a zdravljenje si boste pa lahko? In to niti ni najhujše, kaj pa življenje s kornično boleznijo, ki je posledica nekvalitetne prehrane, ali si ga lahko privoščite?

Svet potrebuje premislek o tem v kakšni družbi želimo živet, predvsem pa potrebuje zavedanje o tem, da so neskončne želje omejene z možnostmi planeta. Da smo uspešni toliko, kot so uspešni najmanj uspešni in da je svet postal globalno povezan. Človeštvo na Zemlji je postala ena družba in razmišljati moramo v okviru, ki bo to družba delal uspešno. Začeti moramo lokalno, se aktivirati in delovati, tako bomo samodejno postajali bolj ekološki. Nihče si ne želi živeti v umazanem okolju in ko se začnemo zavedati svojega okolja, ne tistega imaginarnega v katerega padamo skozi ekran, ampak realnega, ki nas obdaja, začnemo nanj bolj paziti in gledati da ga ohranjamo čistega. 

Preberi več povezanih vsebin:

MERILO TRAJNOSTI

HIERARHIJA POTREB PO MASLOWU

Svet se začne v naši soseski in zavedati se je potrebno tega da je družba močna toliko, kot so močni njeni najmanjši gradniki. Posameznik, družina, ki je v sodobnem svetu že skoraj izginila in nam priča o tem da nas čaka ogromno dela, potem ulica, mesto in naprej  država, unija, svet. Ne moremo graditi izobilja na temeljih nezdrave tekmovalnosti in prav tako ne na osnovi brezglave solidarnosti, lahko pa ga na osnovnem razumevanju fizikalnega pojava vzrok-posledica.

Živimo v svetu, kjer ne da se iz ulice odpeljemo vsak v svojem avtomobilu, ampak celo tekmujemo med seboj, kdo ima večjega in novejšega. Takšen svet nima in ne more imeti perspektive. Niti pomislimo ne na deljen prevoz, kaj šele na to da bi si delili avtomobil s sosedi. En avtomobil za dve, tri hiše. Nepredstavljivo v svetu, kjer vsaka hiša potrebuje dva ali tri avtomobile. Ni potrebno vpeljevati tako radikalnih posegov v življenje, kot je medsosedsko deljenje avtomobila, gre le zato, da s takšnimi primeri začenjamo razumeti kako odtujena družba smo postali. Gre za popolnoma nesprejemljiv primer, ki se nam lahko zdi celo smešnen in v poštev ne pride niti toliko, da bi nanj pomislili. Tako kot ne pomislimo več na to da bi sosedu kakorkoli pomagali. Pravzaprav niti več ne vemo kdaj sosed potrebuje pomoč, ne tiste v stiski, ne tiste pri opravilih. Zaznamo, če sploh, le še spremembo.

V tem tiči vsa beda sodobnega sveta, ki razblinja našo iluzijo o tem da je za vso bedo na tem svetu kriva politika, posel in ostali deležniki, ki jim obesimo to krivdo. Ne, krivec za odtujenost so naši medsebojni odnosi in nezavedanje sveta, ki nas obdaja. Akciji sledi reakcija, vzrok-posledica deluje, če se tega zavedamo ali ne. Neskončna rast na končnem planetu ni mogoča. Gre za fizikalne zakone, katerim se moramo ukloniti, ker oni se nam ne bodo in čas je da začnemo uporabljat zdravo kmečko pamet. Deluj lokalno, razmišljal globalno.