NAMESTO GOLFA, ČEBELE

 Včeraj sem odkril, da je Maribor, mesto v katerem živim, obogaten s prostori za izobraževanje čebelarjev in apiterapevtov. Bolj kot to za kakšno dejavnost je moje mesto bogatejše, pa je pomenljivo to na kakšnem mestu ti prostori so, gre namreč za bivšo golf igrišče ali bolj točno za bivši driving range namenjen treningu udarcev za igro golfa. 

Simbolno ima ta menjava namembnosti precej globji pomen, kot se mogoče zdi na prvi pogled, saj igra golfa v naravo posega precej bolj kot se zdi. Mogoče se zdi spremljanje igre golfa precej idilično. Sprehajanje po naravi, ob žvrgolenju ptic in uživanje v dobri družbi, s prijatelji, ko si krajšamo čudovit dan z igro golfa. Idilična in izumetničena podoba, predvsem pa daleč od realnosti, saj že samo golf igrišče, da omogoča igranje, zahteva ogromne posege v okolje in ne govorim zgolj o preureditvi okolja, da je primerno za igro, ampak vzdrževanju igrišč. Igrišča so opremljena z različnimi tratami, brez plevelov. Vzdrževanje takih zelenic zahteva ogromne količine vode, gnojil, pa tudi uporabo pesticidov, insekticidov, fungicidov in ostalih invazivnih pripomočkov, ki zatirajo in zavirajo naravne procese v zelenici, da ostaja primerna za igro. 

Ob vsem naštetem je travna ruša, katero odtrga vsak udarec žogice s palico, še najmanjši problem, čeprav se ravno ob tega obregne večina opazovalcev. Etika nalaga igralcu, da po udarcu odtrgano travno rušo namesti nazaj.

Sedaj ko sem ti predstavil golf iz zornega kota tudi malo pod njegovim površjem je verjetno bolj evidentna ta močna sporočilnost, da je igrišče za trening golfa zamenjal poligon za izobraževanje čebelarjev in apiterapevtov, ob tem pa želim izpostavit še eno stvar, ki se mi zdi še kako pomembna.

Sam obožujem naravo, ampak všeč mi je tudi golf s katerim se spoznavam. Lahko bi rekla, da sem nekako pol igralec golfa in moram ti priznati, da me je ta sprememba namembnosti prostora za trening golfa zabolela v prsih. Ne glede na to, da obožujem naravo, da podpiram čebelarstvo, še več celo spogledujem se z njim. Bil sem že pri čebelarju, da mi je predstavil delo v čebeljnjaku, ker ga želim imeti tudi sam. Ne glede na to kako logično je, da je bolje če imajo namesto golf igrišč, svoj prostor čebele, me je zabolelo v prsih. 

Začutil sem težo v duši, ker sem se počutil kot, da mi je bilo odvzeto nekaj, kaj rad počnem. Zaradi spremembe trening igrišča za golf v prostor za čebele nisem izgubil nobene stvari, ki bi bila potreba za moje preživetje na tem planetu, prej bi lahko rekli, da sem jo pridobil, ampak vseeno me je zabolelo. Zabolela me je sebičnost. Čustva, ki postavljajo lastno ugodje pred skupno dobro, zato, če bomo želeli zaživeti v boljšem svetu se bomo morali odpovedati stvarem, ki nas vsaj malo zabolijo.